Za Bojevnika 2 kar 76 obravnav

LJUBLJANA – Že Balkanski bojevnik 1 je bila prava sodna jara kača, več kot 80 razprav je bilo potrebnih od maja 2011 do novembra 2012, potem pa je okrožni kazenski sodnik Gorazd Fabjančič veliko večino domnevnih grešnikov oprostil. Včeraj so bojevniki znova sedli na zatožno klop, in če je verjeti besedam nove sodnice v zadevi Balkanski bojevnik 2, Andreje Sedej Grčar, razprav v ponovljenem sojenju resda ne bo veliko manj, naj bi pa vse skupaj potekalo hitreje. »Od 4. aprila sem razpisala 76 glavnih obravnav, zadnji narok je predviden za 7. december. Če se bomo še prej prebili skozi dokazni postopek, bomo tudi končali prej ...«

Ena izločena, eden pobegnil

Malce se je sicer moralo zakomplicirati že na prvem dnevu sojenja, današnja in jutrišnja razprava sta celo odpovedani in se bo vse skupaj nadaljevalo v ponedeljek. Sodnica je namreč ugodila enemu od predlogov obrambe, naj tožilstvo do četrtka priskrbi imena in priimke obtožencev iz srbskega Balkanskega bojevnika – tistih, ki so v naši obtožbi omenjeni kot znane osebe –, ker se zgodbi prepletata, ti podatki pa naj bi bili pomembni tudi za pravico do obrambe tistih, ki sedijo na ljubljanski zatožni klopi.

Zgodba o eni največjih mednarodnih kriminalnih združb za tihotapljenje kokaina iz Južne Amerike v Evropo – na generalni ravni naj bi jo vodil balkanski narkokralj Darko Šarić, slovenskemu kraku pa poveljeval 44-letni Ljubljančan Dragan Tošić – sicer sega še v Srbijo, Urugvaj in Italijo, zato bodo na vnovičnem sojenju o dokazih razpravljali po sklopih, začeli naj bi s tistimi iz Urugvaja. To tudi pomeni, da vsem obtožencem ne bo treba prihajati na vse obravnave. »Ker ni treba, da je vsak navzoč na vsaki, sem izdelala razpredelnico, iz katere je razvidno, kdaj kdo mora priti, ker bomo govorili o stvareh, ki se tičejo tudi njega,« je sporočila Sedej Grčarjeva.

V prvem bojevniku je bilo obtoženih 17 ljudi, v drugem sta dva manj. Eden od redkih obsojenih v prvo, Anes Selman, jo je namreč popihal v Bosno – tam so ga zaprli zaradi mamilarskih poslov –, zato je postopek proti njemu izločen. Med obtoženimi ni več Zdenke Kondić, saj je specializirana tožilka Blanka Žgajnar proti njej umaknila obtožbo, potem ko je višje sodišče na predlog obrambe izločilo nekatere dokaze zoper njo, češ da hišna preiskava ni bila opravljena v skladu z normativi in pogoji, ki jih določa zakon. Sodišče je zato proti njej kazenski postopek ustavilo, za preostalo petnajsterico pa ostaja obtožba bolj ali manj nespremenjena. Torej je le malce krajša od prvotne, ki sta jo Žgajnarjeva in njena kolegica Mateja Gončin spisali na kar 109 straneh.

Začelo se je 
v Montevideu

Po prvem sojenju sta tožilki za bojevnike zahtevali skupaj kar 176 let zapora, največ za Tošića, in sicer 19 let ter 10 mesecev. Toda okrožni senat je tedaj uslišal obrambo, da so bili dokazi, ki so jih zbrali srbski in posledično slovenski preiskovalci, nezakoniti, zato je od obtožbe ostalo bore malo, obsojeni so bili le tako imenovani kurirji iz urugvajskega in italijanskega dela zgodbe, vsi preostali pa oproščeni. Višje sodišče je pozneje razveljavilo oprostilni del sodbe, izločeni dokazi so se vrnili v spis, obsojenim pa kazni močno zvišalo. Ubežnika Selmana je doletela najstrožja možna sankcija, to je 15 let ječe, Marku Bubliču in Dejanu Zupanu so prav tako dosodili 15 let zapora, Sandro Udrih pa na hladno poslali za osem let. Prav Bubliča in Zupana so včeraj v sodno palačo s prestajanja kazni privedli pravosodni policisti, Udrihova pa je medtem že na pogojnem izpustu. Ne glede na to, da torej že služijo za svoje grehe, se ponovljeno sojenje tiče tudi njih, saj so bili po prepričanju organov pregona del ekipe, ki je poleg tihotapljenja mamil zagrešila tudi kaznivo dejanje hudodelskega združevanja.

Vsi dokazi torej ostajajo v spisu, začelo pa se je z akcijo urugvajske policije, ki je 15. oktobra 2009 v bližini mesta Montevideo na jahti Maui v lasti hrvaškega državljana Anastazija Martinčića zasegla 2175 kilogramov kokaina – čistosti od 74 do 97 odstotkov. Drogo so hoteli pred racijo dvakrat pretovoriti na čezoceansko ladjo Pirgos in prepeljati v Republiko Južno Afriko, od tam pa proti Italiji. Enkrat se je kapitan čezoceanke ustrašil, saj se je jahta preveč sumljivo približala, drugič jim je to preprečilo slabo vreme. Nato so se v posel že vmešali južnoameriški policisti, pozneje še srbski, italijanski in slovenski, pred skoraj natanko šestimi leti pa so tudi po Sloveniji rožljale lisice; kot Emona so preiskovalci kaznivih dejanj poimenovali akcijo, v kateri so polovili domnevne člane slovenskega kraka Šarićeve velezdružbe.