Za 430.000 evrov več kot štiri leta zapora

MARIBOR – Sodba, po kateri bo moral 23-letni goljuf Aleš Svenšek iz Miklavža na Dravskem polju za štiri leta in dva meseca za zapahe, je njegovi mami spodnesla tla pod nogami. Ko je sodnica Melita Puhr prebrala višino kazni, se je sesedla na sodno klop. Po licih so ji tekle solze nesreče. Razočaranja nista mogli skrivati niti obsojenčeva sestra in prijateljica. V nasprotju z domačimi pa je sodbo povsem mirno in brez razburjenja sprejel golobradi goljuf. Kot da sodnica ne bi zapečatila njegove usode za naslednjih nekaj let, je Aleš Svenšek mirno stal pred sodnim senatom. Verjetno je vedel, da ima slabe karte, saj so domala vsi dokazi govorili proti njemu.

Pravljica z borovnicami

Prošnja mladeniča, da bi mu senat tudi tokrat pogledal skozi prste, je naletela na gluha ušesa. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa je bil že trikrat pravnomočno obsojen zaradi podobnih kaznivih dejanj, vendar jo je vedno odnesel s pogojno obsodbo. Pravljici, da bi denar povrnil s prodajo sveč ali nabiranjem borovnic, ni verjel nihče. Toda nekaj več kot štiriletna zaporna kazen ni edini udarec, ki ga je v včerajšnjem dopoldnevu moral prenesti Aleš Svenšek. Sodba mu poleg zaporne kazni nalaga še, da bo moral družini Draženović vrniti nekaj več kot 368.000 evrov, Borisu Voljču 61 tisočakov in Izidorju Brusu 2000 evrov. Toda s tem dolga mladega goljufa še ni konec, saj je bila Pepica Draženović z zahtevkom za 158.000 evrov napotena na pot pravde.

Sodba se je za mladeniča iztekla ugodno, saj je tožilstvo zahtevalo sedem let zapora. Toda sodnica je razložila, da so Svenška obsodili le zaradi goljufije, medtem ko so ga v delu, ki je govoril o pranju denarja, oprostili. »Vaši zgodbi o dediščini po vašem dedku, ki se je ukvarjal z restavracijo starin, senat ne verjame. Slovenska zakonodaja poudarja, da mora denar pri pranju denarja izhajati iz nelegalnih poslov. Tega v tem primeru nimamo, saj je šlo za denar, ki sta ga zakonca Draženović legalno privarčevala. Lahko bi rekli, da je šlo za klasično potrošnjo prigoljufanega denarja,« je razložila sodnica.

Zemljišče, BMW in traktor

Aleš Svenšek je hrvaško družino Draženović z Vira spoznal med letovanjem na Hrvaškem in jim ponudil, da bi zanje uredil nakup zemljišča od svojega »soseda« Alberta Kotnika (osebe s tem imenom ni v nobenem registru oseb) ob avtocesti med Mariborom in Šentiljem. Na tem zemljišču naj bi nato multinacionalka Shell zgradila bencinski servis, zato naj bi bili tujci za zemljišče pripravljeni seči globoko v žep (2,2 milijona evrov). Hrvaška družina je mlademu Štajercu zaupala in mu izročila 185.000 evrov. Nato so se kot po tekočem traku vrstili še vrtoglavi zneski za davščine, razne pristojbine in notarske stroške – skupaj več kot 527.000 evrov.

Kmalu po podpisu fiktivne pogodbe je Stjepan Draženović po rutinskem operativnem posegu padel v komo in umrl. Po očetovi smrti je stvari prevzel njegov sin Steven, ki živi v ZDA, in kmalu ugotovil, da so se starši ujeli v goljufovo past. Toda Hrvati niso bili edine žrtve. Podobno zgodbo sta sodišču povedala slovenska podjetnika Boris Voljč, ki je Svenšku dal več kot 60 tisočakov predujma za nakup avtomobila BMW X6, in Izidor Brus. Ta je želel kupiti traktor fend 310E, Svenšku izročil 5500 evrov akontacije, a poljedelskega lepotca ni nikoli videl.