TRŽIČ – Na koncu Cerkvene ulice so župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, pokopališče in župnišče. Same stavbe in prostori, ki veljajo za nedotakljive. Žal jih, če je soditi po črnih kronikah, tatovi vse pogosteje onečaščajo. Gorenjski policisti so sporočili, da je neznani storilec v petek ponoči v Tržiču vlomil v župnišče ter odtujil kelih in podstavek za hostije: »Z dejanjem si je nezakonito pridobil protipravno premoženjsko korist.«
Iz Jožefove dvorane
Včeraj smo v Tržiču izvedeli, da naj bi bila policiji hkrati s prijavo tatvine sporočena tudi ime in priimek domnevnega zmikavta. A glede na uradno sporočilo je sklepati, da osumljenega bodisi niso mogli potrditi kot storilca bodisi ga varuhi reda še niso našli. Kelih je bil razstavljen na Vovkovi razstavi, ki so jo v koledarju dogodkov takole kratko predstavili: »Letos mineva 50 let od smrti svetniškega ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki je bil v tridesetih letih 20. stoletja tržiški župnik. Obletnico so zaznamovali s slovesno sveto mašo na ljubljanskih Žalah, kjer je škof Vovk pokopan. Ob tej priložnosti je Vovkov odbor skupaj z Nadškofijskim arhivom o škofu pripravil posebno priložnostno razstavo, ki jo bomo v dneh okrog vseh svetih (od 28. oktobra do 10. novembra) gostili tudi v tržiški župniji v Jožefovi dvorani.« Dolgoprstnež je kelih in podstavek izmaknil prav z Vovkove razstave, vendar ne v času uradnih ogledov, ampak ponoči, domnevno okrog treh.
Razumljivo je, da je župnika Romana Starca zjutraj, ko je zagledal vlomljeno okno, brž obšla zla slutnja, da je razstavna stavba, ki stoji nekoliko stran od župnijske, v okrilju noči gostila tatu. Kmalu se je izkazalo, da žal res. Nočni obiskovalec s kosmato dušo, ki očitno ne spoštuje sedme božje zapovedi – Ne kradi! –, je izmaknil podstavek in Vovkov kelih. S tem imenom je poznana mojstrovina Jožeta Plečnika, izdelana za počastitev desete obletnice Vovkove škofovske posvetitve. Visok 25,5 cm je pretežno srebrn, ceno pa mu občutno dvignejo poldragi in dragi kamni.
Ni izdelek
mojstra Plečnika
Kot nam je zatrdil poznavalec, ukradeni na srečo ni opisani Plečnikov, ampak drug kelih, ki pa ga prav tako imenujejo Vovkov. Tega je Anton Vovk uporabljal še kot tržiški župnik, torej že precej let pred svojo škofovsko posvetitvijo.
Priložnostno razstavo so ob 50. obletnici smrti nadškofa Antona Vovka odprli letošnjega 6. maja na Brezjah, potem je gostovala še na Breznici, v kapeli teološke fakultete v Ljubljani, v Stični in zdaj Tržiču, obiskala bo še Metliko, Novo mesto in Trebnje. Gostiteljske kraje navajamo seveda zaradi spoštovalcev, da si jo bodo ogledali. Upajmo, da bosta na razstavi kmalu spet na ogled tudi v petkovi noči ukradeni dragotini.
Anton Vovk, ki se je v Vrbi na Gorenjskem kot deveti otrok rodil 19. maja 1900 Jožetu Vovku in materi Mariji, rojeni Debeljak, je bil po babici Mini, sestri pesnika Franceta Prešerna in poročeni Vovk, pranečak največjega slovenskega pesnika. Kot ljubljanski škof po drugi svetovni vojni je bil večkrat tarča oblastniških šikaniranj, ki so kulminirala v politju z bencinom in zažigom na železniški postaji Bršljin v Novem mestu 20. januarja 1952.
Kaj je kelih
To je mašna posoda na dolgem peclju za vino, ki v daritvi predstavlja Kristusovo kri. Običajno so kelihi srebrni, zlati ali pozlačeni ter umetniško okrašeni.
