CELJE – Za ljudi z velikimi tegobami je pri nas res malo posluha in razumevanja. To dokazuje tudi primer Primorca Elvisa Mahniča. Predlani se je naselil v starem celjskem mestnem jedru, kjer je kupil podstrešno stanovanje, potem ko je prodal stanovanje v Hrpeljah. Elvis je zaradi svoje bolezni – ima raka na danki – delovno nezmožen, vendar ga želijo na vsak način iztrgati iz državnih socialnih jasli in ga razglasiti za delovno sposobnega. Za zdaj še prejema 240 evrov pomoči, kar je v njegovem primeru premalo tudi za životarjenje.
Shujšani Primorec, ki bo letos slavil abrahama, bi poprijel za vsako delo, tudi takšno, ki se ga Slovenci otepamo. A težava je, ker je anusna mišica vse šibkejša, Elvis pa si ne predstavlja, da bi naokoli hodil z vrečko na zadnjici. »Ni prijetno, verjemite. Vse huje je, vse bolj me je strah, ko se odpravim ven. Prav pripraviti se moram na odhod. Počutim se kakor v hišnem priporu, sem ujetnik svojega stanovanja,« pripoveduje. Pomoč prejema in je zanjo zelo hvaležen, toda »na socialni so mi uredili kosilo in mi ga tudi pripeljejo, vendar se od krompirja, riža in testenin res ne bom pozdravil«. Potreboval bi predvsem več lahke hrane, zelenjave, zdravnik mu je na recept predpisal tudi prehrambne nadomestke za onkološke bolnike, toda Elvis nima od kod vzeti 60 evrov, kolikor bi moral doplačati zanje. »Na socialni sem zaprosil za pomoč, da bi si lahko privoščil zdravila na recept.«
Upanja še ni povsem izgubil
V njegovem stanovanju je hladno. Le kakšnih 12 stopinj je v njem. Gretje sicer ima, a ga uporabi samo začasno. Predrago je, ne zmore plačevati vseh položnic.
Upanja le še ni povsem izgubil. Zanj se je zavzel mag. dr. Gorazd Pretnar z Zavoda za zdravstveno varstvo Koper. Posumil je, da je komisija za ugotavljanje delovne sposobnosti zlorabila uradni položaj in svoje mnenje spisala v korist Zpiza, kar je po njegovem koruptivno dejanje in prevara. Komisija naj bi povsem povozila ugotovitve primarija doc. dr. Petra Frasa, ki je Mahniča zdravil na onkološkem inštitutu in ga opredelil za pridobitno nesposobnega, in ker se mu zdravje slabša, bo potrebna presoja za morebitno invalidsko upokojitev. Pretnar je med drugim zagrozil s kazenskim pregonom odgovornih, če ne bodo popravili napake in upoštevali Frasove diagnoze. In če tožilstvo odgovornih in zavoda ne bo preganjalo po uradni dolžnosti, bo Pretnar sam prevzel primer kot subsidiarni (zasebni) tožilec. Mahniča so lani namreč že spoznali za delno delovno sposobnega (s polovičnim delovnim časom). Na srečo so na celjskem zavodu za zaposlovanje, kamor se je moral zglasiti, uvideli najverjetnejšo strokovno zmoto, zato Elvisa niso po nepotrebnem utrujali in so njegovo vlogo dali v mirovanje.
Na rešitev oziroma odločbo zdaj čaka že 400 dni. V začetku leta je bil znova na komisiji, ki je opravila tudi hitri zdravniški pregled. »Ko sem hotel sleči hlače, so mi rekli, naj ležem na hrbet. Čudno, saj imam vendar raka na zadnjici.« Komisija se je medtem seznanila z dopisom dr. Pretnarja, Elvisu so obljubili, da bo njegova vloga rešena v najkrajšem možnem času. Potem so dokumentacijo poslali na senat v Ljubljano. »Sem jim že rekel, naj me kar evtanazirajo. Za menoj nihče ne bo jokal, izgubil sem družino, nikogar nimam več. Če bi bil drugačnega karakterja, bi spodaj na trgu nekaj vrgel v zrak. Potem bi v zaporu imel vsaj družbo in tri tople obroke. Tako pa je moja edina družba kovinski drog za telovadbo. Zelo rad tudi kolesarim, vendar mi je zdravnik prepovedal na kolo.«
