KAMNIK – Dvajset minut je manjkalo v četrtek do desete ure zvečer, ko so se oglasili pozivniki članov postaje Gorske reševalne službe Kamnik – bili so ravno sredi društvenega sestanka –, češ da sta se pri sestopu z 2253 metrov visoke Brane proti nekaj manj kot 400 višinskih metrov nižjemu Kamniškemu sedlu izgubili dve planinki. »Klic iz centra za obveščanje nam je zresnil obraze, sledilo je nekaj minut tišine, prejemal sem kratke odgovore na konkretna kratka vprašanja. Takoj smo poskušali pridobiti lokacijo prek pametnega telefona, žal pa nam zaradi slabega prenosa podatkov ni uspelo. Med prvimi odgovori z njune strani smo izvedeli to, da je z njima vse v redu, da nista običajni planinki, temveč alpinistki pripravnici, da sta plezali čez Šijo in ne najdeta poti za sestop na sedlo,« je začel načelnik kamniške postaje GRS in podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Franc Miš: »Že med pogovorom sem zaznal, da sta dekleti psihično trdni, imeli sta vso potrebno opremo. Podal sem jima navodila, naj se zaščitita pred mrazom in vetrom in čakata na naš prihod, naj se ne premikata, ne iščeta sami poti za sestop in raje počakata na moštvo gorskih reševalcev, ki se je že odpravljalo proti Kamniški Bistrici.«
Vest se je po Kamniku in lokalni gorniški srenji hitro razširila in pojavilo se je vprašanje, kaj sta planinki, domala sredi noči in zime, počeli na Brani, a se je hitro izvedelo, da sta zaradi snega, ki je pokril markacije, zašli s poti in obtičali nekje nad neprehodnimi stenami. »Najhitrejši fantje z naše postaje so se še med mojim pogovorom z njima že pripravili za akcijo, nismo izgubljali časa. Matjaž Šerkezi je ogreval oba avtomobila, z enim imamo kar veliko dela. Nimamo ga v garaži in na njem je bilo polno pomrznjenega snega. Upamo, da bo čez leto drugačno stanje, saj se občina Kamnik z županom trudi za zagotovitev primernih prostorov za naše delovanje,« povzema Miš.
»Čelne svetilke led lenser, dereze, cepin, topla oblačila, rezervne baterije in druga oprema so kar leteli v nahrbtnike, z vklopljeno intervencijsko modro lučjo smo se odpravili v noč,« pove gorski reševalec inštruktor Matjaž Šerkezi, predsednik komisije za preventivo in informiranje pri GRZS. Drugi del podporne ekipe je ustvaril bazo pri Jurju v Kamniški Bistrici. »Boža in Marjan Jeraj nas kot zmeraj čakata odprtih rok. Vzpostavljali smo zveze po telefonih in radijskih postajah. Iskali smo primerne radijske zveze, da bi ohranili stik z ekipo na terenu. Repetitor na Veliki planini bi vse te težave rešil, a se žal že več kot leto borimo, da ga bi pridobili skupaj s frekvenco. Pa samo reševali bi radi,« skomigne z rameni načelnik Miš.
Sredi noči se je Damjan Kočar javil v bazo v Kamniško Bistrico z vrha Brane: »Vpisa v knjigo ni.« Na poti proti vrhu Brane ni bilo nobenega oprijemljivega signala za vzpostavitev zveze z alpinističnima pripravnicama. »V bazi smo pregledovali digitalne karte in iskali možnosti, kako do njiju. Poskušali smo se postaviti v kožo deklet in predvideti, kam bi odšli. V zadnjih letih smo na področju navigacije gorski reševalci v Kamniku naredili premik ducat svetlobnih let naprej, saj smo kar veliko aplikacij in kart naredili sami in jih glede na izkušnje z intervencij prilagajamo potrebam. Od nas se ne učijo samo naši gorski reševalci, ampak celo tujci.« Akcija se je vlekla, mraz in noč sta pritiskala, potem pa se je ob pol treh s pobočja Brane oglasila ekipa s terena: Dekleti smo locirali! »Med nami se je zaslišal le globok 'uf'. Toda počakali smo, da so nam kolegi javili s terena, da so pri njiju. Potem sta nastopila sproščenost in veselje. Čeprav ju je čakala dolga pot v dolino, sem se s fanti v dolini zavedal, da sta v varnih rokah,« pove načelnik Miš in prepusti besedo Šerkeziju: »Rešeni sta dve mladi življenji. Samo to šteje, nič drugega. Seveda smo bili utrujeni, predvsem Damjan Kočar, Matej Bizjak, Matej Kladnik, Franci Brcar in Jure Prezelj, ki so bili na vrhu Brane. Dolga noč bo kmalu pozabljena.« Šerkeziju, ki je bil ob načelniku Mišu ter Matjažu Ravnikarju in Jerneju Lanišku v logistični bazi v Kamniški Bistrici, pa ni potresel dlani s kolegi le za dobro opravljeno nočno reševalno izmeno, praznoval je tudi obletnico dne, ko je leta 1980 privekal na svet: »Dobil sem lepo darilo med kolegi, ki jih najbolj cenim: dve mladi duši bosta šli naprej.«
Štajerc ekspres Čeprav naj bi bila ob prvem vtisu Brana, ki je na levi strani, če smo obrnjeni na poti navzgor proti Kamniškemu sedlu, dokaj nenevarna gora, kamniške gorske reševalce ob najavi akcije na tej gori vsakič stisne pri srcu. Je ena najnevarnejših gora v Kamniško-Savinjskih Alpah in je do zdaj terjala življenje že 32 planincev. S svojim severozahodnim pobočjem, ki se kot bela past strmo spušča proti Okrešlju, pozimi s svojimi zakritimi pastmi preseneti nebogljeno gorniško dušo. To pobočje gorski reševalci v žargonu imenujejo Štajerc ekspres, saj gornika dobesedno odnese na predel, ki geografsko že pripada Štajerski. Repetitor na Veliki planini bi vse težave rešil, a se žal že več kot leto borimo, da ga bi pridobili skupaj s frekvenco. |