LOČE – »Okrog devete ure je Jezus z močnim glasom zavpil: 'Elí, Elí, lemá sabahtáni?' Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Tako piše v Svetem pismu, takšno je tudi življenje, sestavljeno iz nenehnih prihajanj in zapuščanj. Ta so šele grenka in bridka.
Neskončna žalost
V torek jih je zapustila edina hči, sestrična in nečakinja. Njihova najboljša prijateljica in sošolka. Zapustila jih je prisrčna Sonja Preložnik, ki je šele pred dnevi, 11. januarja, praznovala devetnajsti rojstni dan. Rosno mlada je imela še vse pred seboj.
Zaradi dijakinje četrtega letnika celjske ekonomske šole je vse utihnilo. Maturantskega plesa drevi ne bo, šola je zavita v črnino. Marsikdo ne more verjeti žalostni usodi, ki je doletela njenega očeta. Vsak normalen bi jo preklel, vsakemu bi se zmešalo. To, kar je doživel Jože, je vredno solz. »Le zakaj si me zapustila?« si nemočno ponavlja, sam s svojo tragedijo, ki ga bo spremljala do smrti. Zraven, tam v Ločah, so prisedli Sonjina mamica Irena pa teta in stric, v popolnem šoku, bratranca nista mogla prikriti neskončne žalosti. Izgubila sta tako rekoč sestrico.
Prižgale so se svečke. Te gorijo le za Sonjo.
Lahko noč
V ponedeljek je še vsa nasmejana in optimistična, kakršna je bila, domov prinesla vpisni list. Razmišljala je o prihodnosti, najbrž bi se odločila za menedžment. Značaj prave kozoroginje, redoljubne in pridne, je bil vselej razigran. Rada je plesala in poslušala glasbo. Radi so jo imeli, bila je ljubljena. »Okolico je znala vselej napolniti z optimizmom,« je pripovedovala teta Zinka. »Vsakemu je pomagala, vsakemu.«
Kot da bi slutila, je v ponedeljek zvečer prijateljicam poslala najnovejšo skladbo Gadov, narodnozabavne skupine, ki jih je Sonja naravnost ljubila. Bila je njihova strastna fenica, z njimi je celo prijateljevala. Skladba ima naslov – Lahko noč. »Pred vrati te hiše stojim / s solzami na licu želim, / da sanje le žalostne so / ki jutro vzelo jih bo. / A vidim, da to res je vse, / da sanje to niso bile. / Vzeti bo treba slovo / jaz upam, da žal ti ne bo.« Lahko noč, lahko noč, jim je zaželela po facebooku, lahko noč, prijatelji! Nekje v zvezdah pa je bilo to slovo očitno že zapisano ...
Z očetom sta potem doma še zadnjič zaplesala. Odplesala maturantski ples, ki se je vse bolj bližal, tako se ga je veselila. Tudi Jože jo je s ponosom zavrtel, takšne punčke nikoli več ne bo imel.
Irena se je lahko samo smejala in gledala ta njun ples, ta poslednji ples.
Smrtonosni zeleni vlak
S fotografom sva bila malo prej na železniški postaji v Dolgi Gori, od koder se lahko povzpnemo tudi na Boč. Zapornice so bile spuščene, saj je po prvem tiru ravno pridrvel tovorni vlak. Prav nič se ni ustavljal, kot se ni niti tisto torkovo jutro, ko je svojo izmeno končeval železničar Vinko Haložan.
Tako kot zadnja štiri leta jo je Jože tudi tisto jutro odpeljal do postaje. Kakšnih petnajst dijakov in dijakinj je že z nestrpnostjo čakalo na vlak, na rdečega siemensa, ki bi moral priti pet minut pred sedmo. Tema je še prekrivala Savinjsko. »Tokrat pa je imel zamudo,« je od žalosti komajda izdavil Jože. »Tako kot sleherni dan v zadnjih štirih letih bi moral vlak tudi takrat že čakati na prvem peronu ...« Vsa ta zmeda pa se je dogajala zaradi nekega drugega vlaka, zaradi hitrega zelenega vlaka s številko 519. Ta, pravijo mu pohorc, je imel zamudo, temu se je šele mudilo!
Zapornice so bile seveda spuščene. Sonja je bila prepričana, da že zamuja. V ozadju se je tedaj že slišal šum zelenca, ki je nezadržno brzel z 80 km/h. Jože je hitro parkiral in se od hčerke le medlo poslovil. Pogled očeta in njegove hčere je tedaj izzvenel v vsesplošni naglici.
Sonja je hitela in se seveda ni zmenila za spuščene zapornice. Smuknila je mimo, ko je zelenec že prišel izza blagega ovinka. Prepričana je bila, da je to njen vlak, ki se bo pri postaji pač ustavil. Močne luči pa so zakrivale pravo barvo. Ne, to ni bil rdeči, to je bil zeleni vlak! Ta, ki ni imel postanka, ta, ki se ni ustavljal.
Jože je zaprl oči in podoživel: »Bilo je še mračno … Ni videla … Močne luči … Vlak pa kar skozi, aaaaaah...« Moral je sesti, noge ga od sesutosti niso več nosile. Povsem strto je nadaljeval: »Jaz sem bil tam in na lastne oči videl, kaj se je zgodilo! Če bi bila za pol koraka hitrejša, bi bila še danes z nami ...« Videl je, kako jo je vlak s polno hitrostjo sunil v bok, da je revico vrglo nekaj metrov naprej v bližnji graben.
Samo predstavljajte si, kako je bilo Jožetu, ki je vse to videl. Zastal mu je dih, planil je iz avta, tekel na drugo stran proge, medtem so pritekli tudi vsi drugi in klicali prvo pomoč. Videl jo je v grabnu. Pri zavesti. »Ati, ati, pomagaj, boli!« je še z zadnjimi močmi v neznosnih bolečinah ječala Sonja, šampionka in bojevnica do samega konca.
V dnevni sobi je vse zbrane spet popadel jok, Jože pa je s skrajnimi močmi končal to kalvarijo: »Veste, za hip se ji je uspelo še celo dvigniti, želela je vstati, iskala položaj ...« Oči so se ji odpirale in spet zapirale. Življenjska moč ji je plahnela in dokončno izpuhtela ob 11.40 v celjski bolnišnici, kjer so se dolge štiri ure borili za njeno življenje, a zaman. »Če ne bi bila tako močna, bi že takoj umrla,« je bil nad njeno neverjetno voljo očaran celo glavni kirurg, Jože pa ga je na kolenih prosil: »Edino hčerko imam, prosim vas, rotim vas ...«
Trije angelci
»Čez nekaj dni bi Jože praznoval abrahama,« je opozorila Irena. S tem pogojnikom je pravzaprav povedala vse. Po tem, kar se jima je zgodilo, je v bistvu vse zaman, brez vsakršnega pomena. Štetje let se je končalo. Praznovanja bodo mlačna.
Irena pa ne bo nikoli pozabila Sonjinega darilca, ki sta ga prejela ob 15. obletnici poroke. »Jaz sem dobila orhidejo, on svečnik v obliki treh angelcev. 'Veš, mami,' mi je dejala, 'ti trije angelci smo namreč mi trije.'«
Jože in Irena sta se v tistem prijela za roke, sklonila glavi in jokala. Jokal je tudi bratranec Simon, ki ga je imela kot za brata. Nikoli je ne bodo pozabili. Nikoli.
Od Sonje se bodo poslovili v soboto ob treh popoldne na loškem pokopališču. Tam ji bodo peli tudi njeni Gadi, ki so ji za rojstni dan posvetili tole: »Sonja, ujemi me, čuti me, poljubi me. Noč naj bo najina, večno moč ima.«