Z dobrimi deli bo odslužil nož v vratu

LJUBLJANA – »Sodišče vam ne more izreči nobenega ukrepa zdravljenja. A poskrbite za svoje zdravljenje, ker je sodna izvedenka rekla, da ga potrebujete, da se v bodoče ne bo zgodilo kaj podobnega,« je ljubljanska okrožna sodnica Katarina Turk Lukan po izreku sodbe na srce položila 18-letnemu Janu Jagodiču. Ta je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja svojega prijatelja Davida Jevšnika 11. decembra lani, ko mu je nekaj minut pred drugo uro popoldne na ljubljanski železniški postaji prerezal vrat. Četudi mu je sodišče izreklo dve leti zapora, mu za rešetke ne bo treba, saj bo lahko kazen odslužil s 1460 urami dela v splošno in družbeno korist. Slednjo bo moral določiti center za socialno delo in sodnica Turk Lukanova je izrazila upanje, da mu bodo našli ustrezno delo. »Nekaj takšnega, da boste spoznali realni, konkretni svet, ki ga do storitve kaznivega dejanja niste,« je povedala in dodala, da sta skupaj s prijateljem živela v fantazijskem svetu, v svetu risank. »Oba sta želela storiti samomor, vendar vi niste vzeli sebi življenja, ampak Davidu. K sreči je ostalo pri poskusu. David posledic, razen vizualnih, nima, posledice pa trpite vi in jih boste še nekaj časa,« je Jagodiču povedala sodnica in razložila, da mu, glede na to, da je bil v času dejanja star 18 let in štiri mesece, niso mogli soditi kot mladoletniku, so pa pri izreku kazni upoštevali olajševalne okoliščine.

Tožilstvo bi ga strpalo za 4 leta v zapor

Tožilstvo je zanj zahtevalo štiri leta zapora, saj je menilo, da je storil eno izmed najhujših dejanj, in nasprotovalo temu, da bi mu sodili kot mlajšemu polnoletniku ter mu namesto zapora izrekli vzgojni ukrep. Po mnenju tožilstva je pomembno tudi to, da Jagodič prijatelja ni poskušal odvrniti od samomora, čeprav si življenja, kot je povedal Jagodič, po prihodu v Ljubljano ni upal vzeti. Prijatelju je vrat prerezal samo zato, ker mu je ta rekel, da bo srečen, če bo umrl. Tožilstvo je še opozorilo, da je njun tesni prijateljski odnos precej nenavaden in da imata »okrnjen stik z realnostjo«.

Jagodičeva obramba, ki je bila že na začetku sojenja šokirana nad dejstvom, da ga tožilci preganjajo zaradi poskusa uboja, ne pa zaradi pomoči pri samomoru, je nasprotno menila, da bi mu morali soditi kot mlajšemu polnoletniku, saj že iz izvedenskega mnenja izhaja, da so ga obravnavali kot mladoletnika. »Zato je neprimerno, da mu sodijo kot kriminalcu,« je povedal odvetnik Matej Sršen iz Odvetniške družbe Čeferin. »Menim, da se je sodišče prepričalo, da gre za bizaren dogodek in obravnavo dveh fantov, ki imata napačne predstave o svetu,« je uvodoma pojasnil njegov zagovornik in dodal, da bi moralo sodišče izreči enega izmed ukrepov, na primer nadzor socialnega skrbstva, v katerem bi bila 18-letniku ponujena ustrezna psihoterapevtska pomoč. Sodišče mu je po izreku sodbe odpravilo hišni pripor, tako da bo lahko brez težav dokončal tretji letnik srednje šole, in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Sodnica Turk Lukanova je izrazila upanje, da jih bo z delom odplačal sam, ne pa starši.

Najprej sta hotela skočiti s stolpnice

Zgodba, ki je pretresla Slovenijo, se je na ljubljanski železniški postaji zgodila 11. decembra lani, ko so potniki na tleh zagledali okrvavljenega in po vratu porezanega Jevšnika. Policisti so takoj začeli iskati njegovega sošolca in prijatelja Jagodiča, ki je takoj, ko je Jevšniku prerezal vrat, sedel na vlak za Celje, kjer so ga tudi prijeli. Izkazalo se je, da sta 18-letna dijaka celjske srednje šole že nekaj dni pripravljala načrt, kako bi si vzela življenje, saj na tem svetu menda nista videla smisla. Tistega dopoldneva sta se v Ljubljano, kot trdi Jan, z vlakom pripeljala z namenom, da bi skočila s čim višje stolpnice. Našla sta Nebotičnik in se podala na njegov vrh, »da bi objeta skočila z njega. Vendar je bilo tam preveč ljudi, da bi nama to uspelo.« Kot je na eni izmed prejšnjih obravnav povedal David, sta se odpravila v BTC in našla še eno visoko stolpnico, a ker so bila vrata na teraso zaklenjena, sta od tam odšla. Nato sta kupila nož in Jan je na poti do železniške postaje porezal Davida po roki ter preizkusil, ali je dovolj oster. Tedaj, tako vsaj trdi David, ni bilo več govora o tem, da bi družno zapustila ta svet. »Jaz sem hotel umreti. Jan si je kupil vozovnico za Celje, čakala sva na peronu, da se čim bolj približa čas odhoda vlaka, da bo lahko takoj odšel, ko bo naredil to, za kar sem ga prosil. Da mi zapiči nož v srce ali mi prereže vrat.« A Jan je zatrjeval, da je bil na peronu še vedno v igri tudi njegov samomor. »Najprej bi njega, potem sebe. Rekel mi je, da bo srečen le, če umre. Ko sem mu izza hrbta prerezal vrat, se je obrnil proti meni. Videl sem, kako mu iz vratu curlja kri, prestrašil sem se in zbežal.« David pa: »Stal je za menoj, ničesar nisem čutil. Obrnil sem se proti Janu in mu hotel nekaj reči, pa je začela špricati kri. Sedel sem na tla in po mp3 poslušal glasbo. Jan je odšel, jaz pa sem čakal, da bo konec. Začelo je boleti, vstal sem, šel po peronu in padel. Menil sem, da bo takoj konec, toda ni ga bilo.«