Wolf: Tu v Kanadi se vam le smejijo!

KARLOVAC  –V davnih časih ugleden – prav gotovo pa še vedno nesramno bogat – poslovnež štajerskega rodu Walter Wolf je lahko eden od tistih, ki se požvižgajo na to, kakšna bo sodba ljubljanskega višjega sodišča v zadevi Patria, to sicer pričakujemo v prihodnjih dneh. Ker ni prihajal na sojenje, so postopek zanj izločili in ga zato tudi niso mogli obsoditi ali pa, kar je seveda manj verjetno, oprostiti.

Pohlepen na 
20 tisočakov?

Postal je torej eden od mnogih, ki jim je z begom uspelo osmešiti slovensko pravosodje, saj je najprej ignoriral pozive na okrajne razprave in kar nekaj časa je tožilec Andrej Ferlinc porabil za to, da sodišče prepriča, da se Wolf norčuje iz sistema in obstaja utemeljen sum, da bo pobegnil na varno, saj ima več državljanstev (slovensko, kanadsko, švicarsko, hrvaško in morda še katero) ter da ga na Slovenijo v primerjavi z drugimi obtoženimi ne veže popolnoma nič. Ko je sodišče zanj marca lani le izdalo sklep o uvedbi pripora, se je Wolf že režal iz daljne Kanade in nam posmehljivo sporočil: »V Slovenijo se ne bom vrnil, saj nisem neumen.« Bežati pa mora še do avgusta prihodnje leto, ko bo kazenski pregon v Patrii zastaral.

Resnici na ljubo se bo moral Wolf skrivati še precej dlje, saj ga z evropskim nalogom za prijetje in Interpolovo tiralico ne išče samo Slovenija, zelo radi bi ga denimo videli tudi v Avstriji, kjer je bil ravno tako obtožen zaradi vpletenosti v pokvarjene posle glede Patrijinih osemkolesnikov, a mu sodbe niso izrekli, saj ga ni bilo v sodni dvorani. Zadnji pa so zanj pred dobrim mesecem mednarodno tiralico razpisali Hrvatje.

Pred nekaj leti so mu namreč sodili na karlovškem županijskem sodišču. Proces je bil medijsko zelo razvpit, saj je Wolf v južni sosedi nekoč veljal za pravo blagovno znamko in bil tako popularen, da je rovinjska tobačna tovarna po njem celo poimenovala cigarete.

Na dve leti in pol zapora so ga obsodili po hitrem postopku, ker je kot večinski lastnik podjetja Karlovačka industrija obuće (KIO) naročil direktorju podjetja Ivu Maglici, da proda poslovni prostor v srbskem Valjevu za 23.000 evrov ter da 20.000 evrov kupnine nakaže na njegov zasebni račun, in ne na račun podjetja. Hrvaških sodnikov pač ni prepričal Wolfov zagovor, da se mu ni niti sanjalo, da je takšno nakazilo na Hrvaškem protizakonito, če pa v njegovi Kanadi to počnejo vsi; sploh če gre za podjetje, ki ga ima v stoodstotni lasti.

Na ranču za 
80 milijonov

Sodbo je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nato razveljavilo hrvaško vrhovno sodišče in pred skoraj natanko enim letom bi se moralo za Wolfa v Karlovcu začeti ponovljeno sojenje. Malce naivni so bili na tamkajšnjem sodišču, če so upali, da se bo res pojavil na naroku, saj jim je bojda uspelo vabila na sojenje vročiti vsem, tudi Wolfu, ki so mu ga na ranč v okolici Vancouvra, kjer živi, poslali kar po diplomatski poti.

Seveda se na sodišču ni pojavil, njegov zagovornik, gre za enega najbolj znanih hrvaških odvetnikov Anta Nobila, je le zamomljal, da je klient na zdravljenju v ZDA, od koder bo poslal vso potrebno dokumentacijo za upravičeno odsotnost, a se odtlej ni zgodilo nič. Hrvatje ga ne dosežejo ne s tiralico in ne s sklepom o uvedbi pripora. Kaj jim torej preostane? Najverjetneje nič. Le da je zanj na Hrvaškem pristojen sodnik Ante Ujević verjetno malce bolj flegmatičen od slovenskih in avstrijskih kolegov. Če Wolfa v kratkem predenj ne dostavijo policisti, bo v zadevi Karlovačka industrija obuće pač sodil in tudi razsodil v obtoženčevi odsotnosti.

Sicer pa je Walter Wolf, ko je lani izvedel, da je hrvaško vrhovno sodišče zanj razveljavilo karlovško sodbo, to novico v zanj značilnem slogu pokomentiral za hrvaška občila: »Pomagal sem Hrvaški, ljudi sem vozil v Izrael na poslovne sestanke, zastavil sem svoje ime za tobačni brend, in za vse to nisem nikoli vzel denarja. Dejal sem jim le, naj ga raje dajo športnikom. Ali ni neumno, da bi ukradel 20,000 evrov? Ko bi me vsaj obtožili, da sem ukradel 250 milijonov, potem bi se še strinjal, da sem res dober lopov. Toda dvajset tisoč?! Veste, da vozim lamborghini diablo, ki stane več kot pol milijona dolarjev, imam mercedes S 600, vse je bilo plačano v kešu? Živim na ranču, vrednem 80 milijonov dolarjev, imam pet hiš, teniško igrišče in tisoč glav živine, ki sama zasluži sto tisoč dolarjev. In jaz naj bi tako potreboval denar, da svojemu podjetju ukradem nekaj tisoč evrov? V Kanadi se moji prijatelji temu le smejijo.«