Vstopil je s krampom

NOVO MESTO – »To ne more biti res, to je policijski konstrukt,« je 27-letni Robert Trščinar opozarjal na novomeškem okrožnem sodišču, kamor je moral priti zaradi obtožb o veliki tatvini. »Ne priznam krivde,« je še dodal potem, ko je sodnico Mojco Hode prosil, da bi si še enkrat ogledal sodni spis. Zmotilo ga je, da je v zapisniku o ogledu kraja skladišča trgovine v Novem mestu, v katero je po prepričanju tožilstva vlomil 1. decembra 2012 okoli 5. ure, pod številko 4 njegova krvna sled, a v spisu na fotografijah ta sled ni označena. »Bo policist prišel in pokazal, kje je ta sled številka 4. Jih bom še pisno pozvala,« mu je obljubila sodnica, Trščinar pa je nato še poudaril, da so mu policisti rekli, da je bila po vlomu tam vidna še njegova sveža kri, kar težko verjame. »Kako bi lahko bila še sveža kri, če se je vlom zgodil ob 4. ali 5. uri, policisti pa so bili tam ob 8. uri?« ga je zanimalo, dodal je še: »Če prašiče kolješ, moraš hitro mešati kri, da se ne strdi.«

Kot sledi iz obtožnice, je Trščinar, ki so ga že obravnavali zaradi velikih tatvin, tistega decembrskega dne okoli 5. ure najprej preplezal ograjo skladišča z žlebovi na Ljubljanski cesti, nato s krampom odprl vrata ter še v stavbi razbil steklo na vratih pisarne in vlomil vanjo. Iz nje je odnesel prenosno kovinsko blagajno, v kateri je bilo okoli 200 evrov prenosnega denarja. A ko je zapuščal stavbo, je za seboj pustil nekaj krvnih sledi, s pomočjo katerih so ga prepoznali tudi policisti, ki so tja prišli nekaj minut čez 7. uro.

Trščinar je slovenski javnosti ostal v spominu tudi po tem, ko je 26. decembra lani spektakularno zbežal iz ljubljanskega zapora na Povšetovi, kjer je prestajal 10-mesečno zaporno kazen zaradi neke druge tatvine in čakal še na poziv tri leta in 10 mesecev zapora zaradi še ene velike tatvine. Paznikom je iz polodprtega dela zapora pobegnil tako, da je razžagal rešetko, se iz mansardnega dela stavbe povzpel na streho, od koder je prišel na drugi del stavbe, in se po vrvi, spleteni iz rjuh, spustil na nadstrešek. Nato je moral le še preplezati žičnato oviro, pa je že bil na parkirišču sosednje bolnišnice. Njegov beg je trajal vse do marca, ko so ga ujeli in strpali v zapor na Dobu. Ustavljali so ga namreč v avtu, ustavil se je in začel bežati, toda na njegovih rokah so hitro škrtnile lisice.