Vse tri ustreli, saj le mrtva usta ne govorijo!

MARIBOR – Dvajset let po enem najokrutnejših umorov v zgodovini Srbije je danes 40-letnega slovenskega državljana Aleksandra Žlendra (ime si je dal spremeniti v Alexander, da bi se najverjetneje skril pred varnostnimi organi) ujela preteklost. Na mariborskem okrožnem sodišču je moral sesti na zatožno klop zaradi sodelovanja pri trojnem umoru v Fruškogorski ulici v Beogradu davnega leta 1993. Na začudenje vseh se je možakar, ki se je v zadnjih letih ustalil v Bistrici ob Dravi, v mariborski hiši pravice pojavil brez zagovornika. Izvedeli smo, da naj bi od njegovega prijetja leta 2011 vse do danes menjaval odvetnike pogosteje kot mnogi spodnje hlače.

»Skrbi me, kdo me bo branil. Po obtožnici mi grozi, saj veste koliko let zapora,« je na predobravnavnem naroku vrgel pod nos sodnici Tanji Rot. Ta mu je na vse pretege poskušala razložiti, da tako hudo kaznivo dejanje v vsakem primeru po zakonu terja prisotnost odvetnika. Nato je v roke vzela dopis mariborskega odvetnika Silva Godiča, v katerem je zapisano, da se je Žlender sicer z njegovo pisarno dogovarjal o sodelovanju za zastopanje, vendar razmerje še ni formalnopravno zaključeno. Zapletlo naj bi se pri financah, saj Žlender stroškov odvetnika ni bil pripravljen poravnati iz lastnega žepa.

Kot pokvarjen gramofon

»Da si lahko izberem zagovornika po lastni izbiri, je moja pravica. To mi morate omogočiti,« je sodnico z dolgoletnimi izkušnjami poskušal prepričati Žlender. Seveda mu je prikimavala, a hkrati poudarila, da mora odvetnika potem plačati iz svojega žepa. »Če pa tega ne boste storili, bom spis predala predsednici sodišča, ki vam bo dodelila odvetnika po uradni dolžnosti, a tega ne morete izbirati,« ga je prepričevala. Ko je sodnica pravila razložila še tretjič in je opazila, da Žlender venomer ponavlja isto kot pokvarjen gramofon, se je razhudila: »Ne vem, česa niste razumeli. Trikrat sem vam razložila, ampak verjetno nočete razumeti.«

Zatem je obravnavo preložila za dobra dva meseca in določila, da se bo Žendru postavil odvetnik po uradni dolžnosti. Šele zatem je obdolženi deloma pojasnil, zakaj je kot po tekočem traku prekliceval pooblastila zagovornikom: »Prvi odvetnik sploh ni dvignil kazenskega spisa. Saj ne vem, če lahko to povem, ampak mi je svetoval, naj pobegnem iz države. Pri drugih sem moral preklicati poblastilo, saj so nastale nepravilnosti v postopku.« Izvedeli smo, da naj bi zadnjemu zagovorniku pooblastilo preklical, ker se ni strinjal z njegovo taktiko obrambe. Žlender naj bi se namreč želel zagovarjati, da sploh ni bil leta 1993 v Fruškogorski ulici v Beogradu, medtem ko naj bi bila načrtovana taktika njegove obrambe, da on ni streljal na trojico umorjenih.

Srbija? Ne, Jugoslavija

Med zapuščanjem sodišča se je Žlender na hitro zagovarjal pred novinarji. »Zagovarjal se bom kot nedolžen. To je tudi moja pravica. Po mojem mnenju je v kazenskem zakonu zapisano, da si lahko obtoženi sam izbere odvetnika. Sodnica je pravila drugače. A jaz nisem pravnik, ki bi lahko navedel člen, na katerega bi se lahko skliceval,« je Žlender še enkrat potrdil, da sploh ni razumel, kaj mu je nekaj minut pred tem razlagala Tanja Rot. Nato pa se peš s sodišča odpravil proti policijski postaji. A ne da bi se javil, kot mu je to bilo ukazano predlani.

Na vprašanje, ali je bil v kritičnem času v Srbiji, se je Žlender le nasmehnil in poudaril: »Kaj v Srbiji?! Bil sem v Jugoslaviji! Jaz sem bil dezerter v Jugoslaviji. Da me je nekdo precej obremenil, veste sami, saj ste o tem vendar pisali. Pa ne bom zdaj o podrobnostih, saj boste videli, ko se bo začel proces. Vse bom povedal na sodišču. Tudi zaradi vaših člankov sem izgubil službo.« Zatem pa svoboden odkorakal domov. Zgodba se je pred slovenskimi varnostnimi organi začela razpletati pred tremi leti, ko so srbski kolegi slovenske sodnike zaprosili za izročitev Aleksandra Žlendra. Naši o izročitvi niso hoteli niti slišati, vendar so se odločili, da mu bodo sodili v Sloveniji.

Mrtva usta ne govorijo

Tedaj 21-letni Aleksander Žlender je z očetom Jeronimom Francem živel v Beogradu. Kot je trdilo srbsko tožilstvo, je do Aleksandra in štiri leta starejšega Radovana Joksića, s katerim sta tihotapila in preprodajala bencin, pricurljala zgodba o 37-letnem podjetniku Nebojši Salatiću, ki da je tako bogat, da ima še v stanovanju kar 200.000 tedanjih mark. Toda vlomiti in ukrasti ta denar ni bil mačji kašelj, saj je bila protivlomna zaščita v Salatićevem stanovanju neprebojna. Zato sta se odločila, da ga bosta presenetila pred vhodom, ga zrinila v stanovanje in jima bo pod prisilo izročil bogastvo. Ker pa dva za tak podvig ne bi bila dovolj, sta najela pomagača, 21-letnega Nebojšo Titelca ter leto mlajšega Aleksandra Stankovića.

V resnici Titelac in Stanković sploh nista vedela, za kaj gre. Nevedna sta čakala v kombiju, zato sta bila na procesu v Srbiji oproščena. Salatić se je v mraku vrnil domov, z njim sta bila njegovo 23-letno dekle Slavica Kovačević in 17-letni nečak Milan Graoranov. Iz zasede je planil Joksić in trojico s pištolo v roki prisilil, da v stanovanju ležejo na tla. Žlender je odkorakal v sobo s televizijo. Na daljincu je nastavil kanal, na katerem se je predvajal pornografski film, in zaklical v drugo sobo: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri takoj ubij, mrtva usta ne govorijo.« Tožilsko zgodbo je na sojenju potrdil Joksić, ki je bil najprej obsojen na smrt z ustrelitvijo, pozneje so mu kazen spremenil v 40 let zapora. Prav zaradi njega so jima po več letih sploh prišli na sled, saj se je v neki družbi pritoževal, da Salatić sploh ni imel dvesto tisočakov, ampak le neke drobnarije. Te sta mu ukradla in jih skrila pri Aleksandrovem očetu – tudi ta je bil zaradi tega obsojen na eno leto zapora. Žlender je po dejanju pobegnil iz Srbije, zatem naj bi nekaj let živel v Nemčiji ter se nato preselil v domovino.