Vrat si je prerezal sam ali pa mu ga je prijatelj

KOZJE – Zgodba o Davidu Jevšniku in Janu Jagodiču, izginulih dijakih Poslovno-komercialne šole Celje (PKŠC), dobiva kar težko razumljive razsežnosti. Osemnajstletnika sta izginila v sredo, ko bi sicer morala biti pri pouku. Policija ju je iskala tudi s pomočjo medijev, vse dokler niso na ljubljanski železniški postaji našli okrvavljenega Davida. Nekdo mu je prerezal vrat. Kdo stoji za tem gnusnim dejanjem, se je osemnajstletnik komu zameril, je nemara vpleten tudi njegov prijatelj Jan, je sam dvignil roko nase, je v ozadju kakšna druga igra? Na vsa ta in še druga vprašanja skušajo odgovoriti ljubljanski in celjski kriminalisti.

Z Davidom bo verjetno vse v redu. Oskrbeli so ga v ljubljanskem kliničnem centru. Jan, ki so ga policisti izsledili v Celju in ga zaslišali, je včeraj – po naših neuradnih podatkih – v bolnišnici poiskal psihiatrično pomoč. Njegov oče Slavko ni bil zgovoren. »Ničesar ne vem, nimam nobenega stika z Davidovimi svojci, zdajle grem k sinu in prosim, da me pustite pri miru.«

V Kozjem smo obiskali Davidovo mamo Olgo Gril, doma sta bila tudi oba brata, dvojček Klemen in dve leti starejši Matjaž. Mati je bila močno pretresena in še pod močnim vplivom minulega dne, bržčas niti ponoči ni zatisnila očesa, ko je razmišljala o sinu in čakala na klic policistov ali zdravnikov. O okoliščinah dogodka na železniški postaji v prestolnici ne vedo nič, hkrati pa ne razumejo, zakaj se je to moralo zgoditi. »Ni res, da je David večkrat zbežal z doma. To je bil drugi primer,« ga je zagovarjala mati. Pa vendarle – David je moral imeti razloge, da se je ponovno želel oddaljiti do domačega ognjišča; lani so ga izsledili v Piranu. »No, Klemen, Matjaž, a povemo, zakaj je odšel?« Brata sta odkimala. Te, očitno občutljive podrobnosti nista hotela razkriti.

Zelo dobra prijatelja

»Ne drži, da bi imel dekle v Ljubljani in bi se hotel namestiti pri njej. Tudi to, da se je nameraval nekako osamosvojiti, slišim prvič. Ne vem, ali je sploh imel punco. Popoldne gremo k njemu v bolnišnico, tudi včeraj smo bili,« je rekel Klemen. »Sin in Jan sta bila res zelo dobra prijatelja. Ni mi znano, da bi se kdaj sprla. Samo onadva vesta, zakaj sta ravnala tako,« je dodala Olga in se oddaljila na daljši telefonski pogovor. Vrnila se je precej pomirjena. S fantom bo verjetno še vse v redu.

Možnosti o kakšnem poskusu samomora svojci prav tako zavračajo, saj da za kaj takšnega po njihovem vedenju ni imel razlogov. »Nisem prepričan, da se je ubadal s tako hudimi osebnimi težavami. Tudi v šoli, kolikor vem, mu ne gre slabo. Z Janom sta sošolca na PKŠC. Sicer se rad ukvarja z glasbo. Leži mu rap, sam sklada v angleščini, na domači računalnik je posnel nekaj materiala. Za študij pa mislim, da se še ni povsem odločil,« se je naposled nekoliko razgovoril Klemen.

Pri pouku ju ni bilo

Niti o kakšnih poslih z drogo, o čemer se je v povezavi z dogodki na kolodvoru tudi ugibalo, domači ne vedo ničesar. »Še nam ni jasno, kaj je počel tam, kaj ga je mučilo. Nam bo že povedal, ko bo lahko govoril,« je pribil Matjaž. Klemen je nadaljeval, da se sreda ni začela nič drugače kakor drugi dnevi. »S šolskim avtobusom se je zjutraj odpravil v Celje, po vsej verjetnosti se je nato z vlakom odpravil v Ljubljano. Klical sem ga po mobilniku in sem v ozadju slišal zvoke, značilne za vlak. Zaznal sem tudi, da je Jan nekje zraven, morda povsem blizu. Slišal sem ga v ozadju, bratu je nekaj prigovarjal. Ko sem Davida naslednjič poskusil priklicati, se ni več oglasil. Pa sem šel do njegove šole preverit. Sam namreč obiskujem medijsko šolo na Šolskem centru Celje. Na PKŠC so mi rekli, da ju sploh ni bilo k pouku. Takrat sem zaslutil, da bi lahko bilo nekaj narobe, in sem poklical policijo.«

Družina upa, da bo pogrešani sin kmalu spet med njimi, v domačem zavetju, kjer bo najhitreje okreval. Potreboval bo veliko miru, predvsem pa toplih besed in razumevanja, da si bo čim prej opomogel, imel bo tudi dovolj časa za razmislek o svojih dejanjih, s katerimi je najbližjim povzročil tolikšne skrbi.