Volčanškovi: Ugrabili so nam dojenčka

PODHOM – Dan pred zadnjim vikendom so Volčanškovi iz Podhoma preživeli v družbi socialnih delavk in policije v prostorih Centra za socialno delo (CSD) Radovljica. Neprijetne ure so bile rezultat, kot trdijo sami, anonimnih prijav zaradi vaških čenč.

»S partnerjem, s katerim imava 15-mesečnega sina, sva se razšla pred dobrega pol leta, ker se je vdajal alkoholu,« začne Lucija Volčanšek, 24-letna mamica, in nadaljuje: »Čeprav me je dan pred porodom porinil po stopnicah, je partner želel priti do skrbništva nad najinim sinom. Odklanjala sem stike med njim in sinom, dokler bo popival. Če bi končal z alkoholom, bi se lahko z njim in njegovimi domačimi pomenili, kako naprej v dobro otroka.« Postopek se je zapletal. »Ni hotel sodelovati s hčerko in jo je blatil med pogovori na centru in z izvedenci,« pove 52-letna babica Metka Peterman ter dodaja: »Ne vemo, kdaj se je stvar izmuznila nadzoru. Pritoževali smo se na sodišče, ker so odredili stike, ki so bili urejeni na nemogoč način. Recimo, stik je bil čez cel dan, vnuka pa moja hči še doji. To je sprto z osnovno življenjsko logiko.«

Vnuka ni hotela dati iz rok

Pred par dnevi je prišlo na naslov v Podhomu vabilo za ustno obravnavo v prostorih CSD Radovljica, tja so bili vabljeni Lucija, otrok in njen bivši partner. »Šla sem s hčerko, ker sem bila pripravljena ta čas, ko bi bili zasedeni, paziti na otroka. Z vnukom sem šla v posebno sobo, rekli so mi, da se bo lahko tam igral. Lucija je ostala v pisarni, kjer so obravnave. Klemen Piber, ki je pred časom začel partnersko skupnost z Lucijo, je moral ostati na hodniku.« Takrat se je začela drama. »Nisem vedela, za kaj gre. Vabilo je bilo za ustno obravnavo. Ko sem sedla v tisto sobo za razgovore, mi je socialna delavka povedala, da mi bodo otroka odvzeli, in to ta trenutek. Takoj. Nobene sodne odločbe nisem prej prejela. Nič. Vsi smo protestirali, toda zaman.«

»Ko je začela babica vpiti v sobi, kjer je bila z vnučkom, sem hotel s hodnika k njej, takrat pa je do mene stopil neki možak v civilu, ki je prej sedel na hodniku, in povedal, da je kriminalist in da ne smem do njiju, ker gre za postopek,« pravi 47-letni Piber, novi partner Lucije, in nadaljuje: »Skozi glavo mi je takrat šinilo, da gre za odvzem otroka, ne pa za neki običajni postopek. Pravzaprav je bila to ugrabitev otroka. Se mi zdi, da so policisti predvidevali, da bo Lucija odreagirala negativno, da bo v šoku, in zato so bili pripravljeni. Hkrati, ko se je začelo vpitje, so prišli še dva policista v uniformi ter dežurna zdravnica.« Dve uri so se odvijali neljubi prizori na hodnikih CSD Radovljica: »Vse imam posneto, saj smo imeli vklopljen tablični računalnik, ki je bil skrit pri Luciji. Vse, kar se je dogajalo, je posneto za dokazno gradivo.«

»Vnuka nisem hotela dati iz rok. Dve socialni delavki sta mi ga dobesedno iztrgali. Iz stavbe centra nisem mogla pobegniti z vnukom v naročju, saj je policija blokirala izhod. Meni in mojemu vnuku so odvzeli prostost, ne da bi bila kaj kriva.« Lucija je bila v času, ko so babici Metki jemali vnuka iz rok, v sobi za razgovore: »Fizično so mi preprečili pot do otroka. Niti videla ga nisem več, ko so ga moji mami iztrgali iz rok...« še pove, potem pa ob vsem hudem, kar je doživela, za dlje obmolkne in se zazre v računalnik, kjer ima fotografijo svojega sina.

Kje je danes otrok?

Pri Volčanškovih so prepričani, da se je postopek izrodil in je njihov najmlajši žrtev zakonskih vozlov, ki jih nihče ne zmore razvozlati: »Dve socialni delavki sta bili dvakrat pri nas na obisku. Enkrat, ker smo pač imeli obiske, jih nismo pustili v hišo. Zdelo se nam je, da je vse v redu. Nihče nam ni rekel, da je kaj narobe. Socialna služba je delala postopek mimo nas, brez našega sodelovanja. Prepričani smo, da je podlaga za odvzem mnenje kliničnopsihološkega izvedenca. Prejeli smo ga šele ob odvzemu otroka in ne konec oktobra, ko je bilo spisano.« Babica Metka še dodaja: »V eni od anonimnih prijav piše, da naj bi hči uživala opiate. Vnuka so testirali in so bili vsi izvidi negativni. Kako to? Saj če ga še doji, bi bili izvidi pozitivni, mar ne?«

Mnenje izvedenca je dejansko negativno za mamico Lucijo: »Ampak izvedenec je spraševal mojega bivšega partnerja o meni in mene o njem. Jaz nisem o njem govorila nič. Kot je videti, je on o meni povedal marsikaj, od tega precej izmišljenega. In verjeli so mu.«

Kje je danes otrok? Kot pove babica, je menda nekje v Kranju ali okolici pri neki rejniški družini. »Rekli so mi, da moram najprej k psihologu, in to za več dni. Ne vem, zakaj naj bi šla v psihiatrično bolnišnico? Zato, da bom zadostila nekim predpisom? Rekli so mi, da brez tega, da grem na psihiatrijo, nikoli več ne bom videla svojega sina,« zmajuje z glavo Lucija. »Moral sem garantirati, da bom vse dneve ob njej, zato da ne bo storila samomora, potem ko so ji vzeli otroka,« je jezen Piber: »So sploh normalni? Mati, ki se je pripravljena boriti za svojega otroka, ne bo dvignila roke nase. Pred ministrstvo, ki je pristojno za socialo, bom šel razobesit plakat, da kradejo otroke.« Mamica Lucija tiho povzame: »Kot da je otrok pes ali mačka? Kot da je žival, ki se jo podaja iz rok v roke, kadar se nekomu, ki ima za seboj zakon, zazdi? To ni mogoče. Tako se ne dela. To ni človeško!«