Vojnemu hudodelcu sodišče izpolnili željo

ČAČAK – Častnik JA Dragomir Grujović v srbskih občilih skrbi za samoreklamo in v tej državi ohranja status »Srba, ki je postal vzor vojaške časti in junaštva, saj je ubranil kasarno v Sloveniji«. Med vojno pri nas še starejši vodnik je pred dvema mesecema iz novomeškega okrožnega sodišča prejel obtožbo tamkajšnjih tožilcev, ki je bila proti njemu vložena davnega leta 1994, bremeni pa ga kaznivih dejanj vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo ter poskusa umora. »Vse je v slovenskem jeziku, zato ne razumem najbolje, česa me bremenijo,« se je maja pridušal Grujović, ki je zaradi sklepa o odreditvi pripora in mednarodne tiralice, s katero ga išče Slovenija, pred našo roko pravice varen le v domovini.

Saj ne, da ne bi razumel, kaj mu očitajo slovenski organi pregona: da je začel 29. junija 1991 pretiti, da bo v zrak vrgel skladišče s 7,5 milijona litrov bencina in dizelskega goriva ter z okrog 10.000 litri olj in maziv, ki ga je imela JA v Puščavi pri Mokronogu, in to je počel več dni, preden si je le premislil in prenehal naganjati strah v kosti življu daleč naokoli. Potem pa je še streljal v poveljnika logistične enote JA v Mokronogu Branimirja Furlana (ta je prestopil v TO) in ga hudo ranil.

Živ se ne bo predal

Toda živ se Slovencem ne bo predal, je že večkrat povedal Grujović, zatrjujoč, da v Sloveniji ni storil ničesar nezakonitega, saj je le ohranil oficirsko čast. Obtožbe sicer ni ignoriral, sodimo po poročanju Politike, v Novo mesto je kmalu romala njegova zahteva, da se lahko pogovarjajo in si dopisujejo le v srbskem jeziku, in še to prek posrednika – srbskih pravosodnih organov namreč – ne pa, tako kot je bilo to maja, ko je poštar pozvonil na njegovih vratih in mu izročil pismo, ki je z letalom prispelo iz Slovenije.

Njegovi želji je bilo očitno ugodeno, prejšnji teden naj bi mu Novomeščani prek uradnega Beograda vročili obtožbo v zanj razumljivejšem, srbskem jeziku. Za Politiko povzame, da naj bi torej zastraševal civilno prebivalstvo v Puščavi in okoliških vaseh, med 500 in 600 ljudmi naj bi moralo zaradi njega celo zapustiti svoje domove, da je dvakrat streljal v Furlana in ga enkrat zadel, to storil z naklepom, da mu vzame življenje, resnici na ljubo pa naj bi Slovenci priznavali, da je tudi Furlan streljal proti njemu.

Prek višjega sodišča v Beogradu je bojda že tudi odgovoril na obtožbo, od Novomeščanov zdaj pričakuje, da bo nadaljnja korespondenca potekala v cirilici. Ta pisava mu je očitno bližja kot latinica.

Sicer pa Grujović vztraja pri zgodbi, da je bila tiste dni leta 1991 na območju Slovenije »JNA edina pravno priznana vojska v SFRJ. Zoperstavil sem se odločitvi komandanta skladišča (Furlana), da vojake in premoženje JNA preda nepriznani Teritorialni obrambi Slovenije. Bil sem hitrejši od njega in ga onesposobil, sicer bi me lahko on ubil. Tako sem ubranil ljudi in sredstva, ki nam jih je zaupala država, ranjenega Furlana pa so prevzeli teritorialci, ki so se ravno pripravljali, da bodo vstopili v skladišče.«

Kako popolnoma drugače od Slovencev gleda Grujović na svojo vlogo v naši državi, potrjujejo tudi njegove besede, da se je večina pripadnikov »JNA predalo TO, jaz pa sem se upiral, in le zaradi mene je bilo potem sklenjeno premirje. SFRJ in Srbiji kot naslednici te države sem ohranil sredstva milijonskih vrednosti ter življenja vojakov, ki so bili otroci, stari 19 in 20 let. Nisem vojni dobičkar, temveč človek, ki je svoje delo opravljal v skladu z zakoni.«

Avtor v Politiki zaključuje z že zdavnaj zastarelimi floskulami, da s tiralico, prijetjem in zaporom pretimo »enemu najhrabrejših Srbov, to pa samo zato, ker je junaško branil očetnjavo, vojaško in osebno čast«. Kajpak našteje tudi kopico grehov, ki naj bi jih po njegovem prepričanju zagrešili TO in Slovenci.