LJUBLJANA – Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče sta spoznali Natašo Vodušek za krivo, da je kot veleposlanica Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini z diplomatskim mercedesom zagrešila prometno nesrečo, v kateri bi kaj lahko umrl nedolžen udeleženec. Leto dni zapora sta ji prisodili, ker je v noči na 13. oktober 2008 s službenim avtom z diplomatskimi tablicami zapeljala skozi rdečo luč v sarajevskem križišču. Bila je pijana, v sebi je imela 1,75 promila alkohola, ko je silovito trčila v levi bok veliko starejšega mercedesa, s katerim se je skozi zeleno pravilno pripeljal 47-letni Sarajevčan Nijaz Zorlak. Njej ni bilo nič, Zorlak pa se je komaj izvlekel: hude poškodbe glave z zlomom čelne kosti in zmečkanine možganov, zmečkanine trebuha, raztrgana vranica, serijski zlom reber z vdorom zraka v prsišče.
Storila bi vse, da je ne bi zaprli
Da so v ženskem zaporu zanjo že pripravljene nič kaj diplomatsko mehka postelja pa tudi vse več uglednih kolegic (denimo Tovšakova, ki se je po poročanju bulvarskega tiska bojda tam spoprijateljila s Kamenikovo), je Voduškova izvedela že prejšnji mesec, ko so ji po pravnomočnosti sodbe poslali poziv na prestajanje kazni.
Njen obrambni mehanizem odtlej (in že prej) poskuša storiti vse, da bi preprečil četrtkovo selitev, ta dan si je namreč za njen začetek služenja kazni zapora omislilo pravosodje.
Čakati na odločitev vrhovnega sodišča o njeni zahtevi za varstvo zakonitosti se ne izplača, saj bodo tam o tem odločali, ko jih prime volja, to pa še ne bo tako hitro. Veliko hitreje, in to predvidoma že kar danes, pa ji bodo poslali odločitev okrajne sodnice Metke Popivoda, ali je uslišala njeno prošnjo za alternativno prestajanje kazni ali vsaj za tako imenovani vikend zapor. Da ji ne kaže dobro, sta po našem mnenju z odvetnikom Janezom Koščakom iz odvetniške družbe Čeferin ugotovila že zdavnaj, zato sta posegla še po zadnji možnosti, zaprosila sta tudi za odlog prestajanja kazni.
Kjer koli že bo od četrtka naprej, eks slovenska veleposlanica v Sarajevu svoje zadnje upanje vidi v vrhovnih sodnikih, morda pa ji bodo oni verjeli, da »seveda nisem bila pijana in seveda sem bila sposobna za vožnjo, saj nisem nič pila in nisem prevozila rdeče luči. Niso mi odvzeli krvi, nisem dala soglasja.«
Vsi zeleno?
Poseg v svoje telo z injekcijsko iglo bi po njenem mnenju in mednarodnih konvencijah kot oseba z diplomatskim statusom morala dovoliti, pa ni. Toda bosanski inšpektor za prometne nesreče Hasan Dupovac se noči v sarajevski bolnišnici, kamor so po nesreči pripeljali tudi Voduškovo, spominja drugače. »Vprašal sem jo, ali je uživala alkohol, odvrnila je, da ga ni. Podučil sem jo o praksi, da pri hudih nesrečah vozniku odvzamemo kri. Dejal sem ji, da mi je dobro znano, s kom imam opravka, in da smo ji kot veleposlanici na voljo, če kar koli potrebuje. Ona pa je odgovorila, da je hvaležna za to, toda spoštuje našo državo in zakone, zato si želi, naj z njo ravnamo kot z vsemi. Hotela je dati kri, sestra pa ji jo je torej odvzela.«
Zaplet postane še večji, ko se Voduškova v ZVZ sprašuje, ali ji je bila sploh odvzeta kri in ali je vzorec, na podlagi katerega so ugotovili, da je popolnoma pijana, sploh njen.
Njen pravni stroj ima za vrhovne sodnike pripravljen tudi argument glede luči na semaforjih. Da je imela rdečo, Zorlak pa zeleno, trdita tako žrtev kot tudi stroka. Da je imela zeleno, Zorlak pa rdečo oziroma da sta imela morda zeleno kar oba, pa sumi Voduškova. Da ta trditev sploh ni neverjetna, ponuja v dokaz zgodbo iz Škofje Loke, kjer se je prav zaradi vsesplošnega zelenila na pokvarjenih semaforjih zgodila prometna nesreča.
In še en (močan?) argument obrambe
Ali bi Nataša Vodušek, če bi imela ob treh zjutraj v sebi kar 1,74 promila, le nekaj ur pozneje lahko popolnoma normalno opravljala svojo diplomatsko službo, ki je bila prav 13. oktobra eden najpomembnejših dni v njeni veleposlaniški karieri? Ogledajo naj si vrhovni sodniki televizijski posnetek s sarajevskega letališča, na katerem Voduškova sprejema slovensko delegacijo s tedanjim predsednikom države Danilom Türkom na čelu. Na posnetku je menda videti popolnoma dostojna, sveža in trezna, ne pa taka, kot bi ob tolikšni količini alkohola v krvi le nekaj ur prej morala biti; s hudim glavobolom, bruhanjem in trebušnimi krči. Popolnoma zmačkana, torej. No ja, resnici na ljubo bi izkušeni pivci vedeli povedati, da je tudi to odvisno od kilometrine.
