ŽIRI – »Uspelo mi je rešiti samo oblačila, preostale stvari so verjetno zgorele. Tako hitro se je vse odvijalo... Včeraj sem zakuril in šel v Žiri po kruh. Ko sem prišel domov, je v stanovanju že gorelo. Kaže, da so s peči, v kateri sem zakuril, preden sem se odpravil po kruh, odpadla vratca. Ob peči, s katere so padla vratca, sem imel kartonasto škatlo in v njej papir. Ko sem prišel domov, je škatla že gorela, ogenj pa se je nato hitro razširil po lesenih tleh.«
Nekako takole nam je včeraj dopoldne pripovedoval Viktor Tratnik. Ni mu bilo treba povedati, saj je bilo jasno že ob pogledu na sključeno telo, zgaran obraz in delavsko zgubane roke – življenje ne njemu ne hčerki Simoni, s katero je živel v zdaj pogoreli hiši, nikoli ni prizanašalo.
Zahvala hitrim fantom
Ko je Viktorčk, kot v Žireh pravijo našemu sogovorniku, opazil, da je ogenj že nevarno ušel iz peči, je menda najprej poskušal na plan odnesti gorečo škatlo. A tleči delci so padli na lesena tla, ta pa so hitro začela goreti. Viktorju ni ostalo drugega, kot da je na pomoč poklical gasilce: »Brž so prišli naši fantje iz Žirov in še tisti iz sosednje Dobračeve. Hitro so pogasili ogenj, hvala jim. Ne vem, kaj naj še rečem... Ne bi smel iti po kruh, ne bi smel.«
Sogovornik ne more skriti, da zelo slabo vidi in sliši. Značilnega žirovskega narečja nevajeno uho tudi zato precej težko razbere njegove besede. Vseeno izvemo, da je Viktor Tratnik zadnje leto in pol upokojen , prej pa je tudi kot grobar delal pri vrhniških komunalcih. Jame je nato kopal tudi v Žireh, poleg tega pa je v Osojnici menda delal v centru za zbiranje odpadkov. Viktor še pove, da je njegova hči Simona zaposlena kot pomočnica v kuhinji v Škofji Loki in vsak dan dela po štiri ure. Da denarja pri hiši nikoli ni bilo na pretek, ni težko ugotoviti.
Zaradi dotrajane peči
Gasilsko intervencijo, ki je več ur potekala pod strmim hribom Žirk, je vodil Dušan Pečelin.
Pomočnik poveljnika PGD Žiri nam je povedal, da je gašenje potekalo brez večjih posebnosti: »Približno pol ure smo potrebovali, da smo pogasili ogenj, sama intervencija pa je trajala približno štiri ure. Na koncu smo pokrili streho. Sodelovalo je 40 članov dveh gasilskih društev.« S požarom so bili seznanjeni tudi policisti, ki so v včerajšnje poročilo zapisali, da je v ognju na robu Žirov »zaradi dotrajane peči na drva nastalo za nekaj tisoč evrov materialne škode, tuja krivda pa ni bila ugotovljena«.
Krčmar dobrega srca
Viktorja Tratnika in njegovo hčer Simono, ki v zdaj uničeni hiši ne moreta več živeti, je pod streho vzel Pavel Kavčič. Gostinec odprtega srca, ki vodi znamenito žirovsko gostilno Katernik, je Tratnikovima letos pozimi že priskočil na pomoč. Bilo je februarja in žled ni prizanesel niti hišam, na gosto posejanim tam pod Žirkom. Drevesa so se upogibala pod ledeno težo in jasno je bilo, da je zaradi nevarno nagnjenega drevja med najbolj ogroženimi ravno več kot sto let stara in skromna hišica Tratnikovih, stisnjena pod strmo Žirkovo pobočje. »Že februarja, ko je bil žled, sem ju vzel k sebi, saj drugam nista mogla,« je kar malce skromno pojasnil Pavel Kavčič in dodal, da sta oče in hči pod njegovo streho že pozimi ostala kar nekaj časa. Ta teden jima je brez oklevanja znova ponudil toplo prenočišče.
Medtem ko s krčmarjem, ki se ob težki usodi sočloveka ne more kar obrniti stran, malce kramljamo, do Katernikovega šanka kapljajo domačini. »Kaj je zdaj z Viktorčkom, kako je? Kaj se je sploh zgodilo? Saj si ga niti vprašati ne upam. Kako vse to prenaša?« je bila zaskrbljena ena od njih, ki je, mimogrede, povedala, da so Žirovci že dostikrat, vsaj že štirikrat, pomagali Tratnikovima, a se ta dva venomer znova – tudi zaradi nesrečnega spleta okoliščin – znajdeta na robu. »A kaj naj naredimo? Naj ju kar pustimo? Ne moremo,« so ob koncu pribili vsi tisti Žirovci odprtih src, ki so sokrajanoma venomer znova pripravljeni priskočiti na pomoč.