ČRNOMELJ, LJUBLJANA – Človeška usoda je neznansko krhka, ko se narava poigra z njo; in v nesrečah ljudi je lahko nenavadno okrutna, a hkrati prizanesljiva. Tako bi si še najlažje razložili neverjetno zgodbo 52-letne Vere Vardjan iz Velikega Nerajca, ki leži deset kilometrov od Črnomlja. Vardjanova ni neznanka na straneh našega časopisa, saj daleč naokrog slovi kot mojstrica ročne obrti, natančneje lončarstva. Odslej bo nemara še bolj znana po tem, da je preživela strelo, ki je treščila vanjo – to, kako je preživela, pa je naravnost osupljivo.
Bilo je minulo sredo, 23. maja, v popoldanskih urah. Nekje okoli pol štirih popoldne se je odpravila na krajši sprehod s psico. Zunaj je le rahlo deževalo, ni pa bilo posebno oblačno – a je vseeno vzela in razprla dežnik: »Lase sem si oprala, pa sem ga odprla,« razloži. Odpravila se je na sprehod, le nekaj sto metrov od hiše in nazaj. In ta sprehod se je po kakšnih 150 metrih razvil povsem drugače, kot je načrtovala. Z njega je kmalu ne bi bilo več nazaj.
Strela z jasnega
Kot strela z jasnega je v njen dežnik treščila strela s skorajda jasnega neba, ki pa je hitro spreminjalo svojo podobo. »Čez dežnik sta bili samo dve luknjici, strele pa nisem doživela kot ene, ampak mnogo njih, ki šibajo. To ni samo ena, kot si mislimo,« zdaj pripoveduje Vera. Zatem se ničesar več ne spomni; po času raznih klicev na njenem telefonu pa je zdaj v bolnišnici ugotovila, da je na tleh ležala kakšno uro.
Zdravniki so pozneje ugotovili, da ji je strela vstopila v telo skozi tretje oko: torej na sredini čela, malce nad obema očesoma. Potovala je po levi strani glave in preskočila srce, znova dosegla trebuh ter potovala navzdol po nogah. »Vsi so presenečeni, da ni poškodovala nobenega notranjega organa,« kar malce zadovoljno – da ne rečemo prerojeno – pove Vera, ki je imela nemalo sreče in se tega zaveda. Toda posledica strele je bil ogenj in Vera je zagorela: »Zažgalo me je, nezavestna sem gorela.« Toda narava, ki je najprej grdo udarila s strelo, je zdaj začela reševati človeško življenje.
»Sosedje so povedali, da je takrat, ko sem ležala nezavestna, zelo deževalo oziroma lilo. Vmes je menda celo padala toča,« razlaga Vardjanova. Voda in ogenj sta bila znova sovražnika, a v dobrobit človeka; dež je pogasil ogenj, skupaj z zrni toče pa je hladil njeno telo, ožgano od ognja in v šoku po udaru strele. Rožnato meso na trebuhu se bo še dolgo celilo in poškodbe osupnejo oko, ki jih vidi. A Vere ogenj in dim nista ugonobila in ni zoglenela; čez uro je prišla k sebi in v roke vzela telefon.
Odrešilna verižica?
Telefon je vidno ožgan od udara strele, a dela; delal je tudi v sredo, ko je Vera prišla k sebi. Naprej je poklicala sina; a ta ni bil v istem prostoru kot njegov telefon in se ni takoj odzval na klic. Takoj zatem je obrnila še številko sosede Janje; ta je pri priči dvignila slušalko in prihitela, ko je slišala Verine besede: »Slabo mi je, pridi me iskat.« Toda ko je Janja prišla in videla, v kakšnem stanju je soseda, je bil njen prvi stavek: »Joj, tebi ni slabo, tebe je strela.« Soseda je Vero, ki je imela polna usta pene, sama naložila v avto in odpeljala v črnomeljski zdravstveni dom, od koder so jo s helikopterjem prepeljali v bolnišnico.
»Strela je šinila skozi tretje oko in prve dni sem imela kožo na obrazu kot jagenjček, ki se peče,« pojasni: »Toda mazali so me in vse je šlo vstran,« zadovoljno pojasni svoj dober videz glede na osem dni staro (ne)zgodo. Operirali so jo, več ur je preživela na operacijski mizi. Zdravniki in sestre so ji povedali, da so operacije minile brez zapletov, okrevala pa bo kar precej časa. Noge ima povite, zdravljenje bo dolgotrajno. Sama prav tako meni, da se bo komaj čez kakšno leto videlo, kaj se je v resnici spremenilo v njenem telesu.
V njeni duši se je po udaru strele nekaj premaknilo, priznava sama. Tudi tukaj je imela globoko izkušnjo, v vsej njeni zgodbi pa igra pomembno vlogo verižica, ki si jo je kupila v Indiji. Ta je hindujski molitvenik, kupila pa si jo je, ker ji je bil všeč njen videz: »Mislim, da me je rešila, vem pa ne. Ali me je verižica rešila ali je tako moralo biti, kdo ve,« vprašujoče sklene misel, na katero se ne da odgovoriti z besedo ali znanstveno tezo. Je pa odgovor, da je najpomembnejše, da je preživela. In preživela je tako strelo kot tudi ogenj. Vsak zase bi jo lahko ugonobila, a je nista. Sin ji je za spomin spravil kos ožgane trenerke, a pravi spomin je človeško življenje, ki bo pričalo o čudežni sreči. Veri ni treba zadeti na lotu; v vsakdanu svojega bivanja na planetu je zadela nekaj bistveno dragocenejšega...