LJUBLJANA – »Pa ravno danes!« so si najbrž mislili poklicni gasilci Gasilske brigade Ljubljana, ki so včeraj praznovali 90. obletnico ustanovitve. Ob tej priložnosti so zvečer, kot se spodobi, pripravili posebno akademijo in slavnostni prevzem novih gasilskih vozil. No, le nekaj ur prej so jih zmotili ognjeni zublji. Velik požar je divjal v predelu Ljubljane, ob Savi.
Delovna proslava
»Ja, res je! Kaj hočemo, nadvse delovno proslavljamo!« je z nekaj sarkazma spregovoril vidno izmučeni Alojz Levičnik, sicer vodja včerajšnje intervencije pri cerkvici sv. Martina v Šmartnem ob Savi. Ko smo ga čakali, smo opazili še več izmučenih obrazov. Bilo nam je povsem jasno, da so morali na slavnostni dan pošteno tvegati. V popolni gasilski opremi so hodili kot astronavti, v eno uro dolgi intervenciji so morali uporabiti kar dva dihalna aparata. »Veste, biti pod dihalnim aparatom je že v mirujočem stanju sila težavno, če pa si še fizično aktiven ...« Nato se je Levičnik zazrl k pogorišču: »Oh, škoda je pa velika!« Zazrl se je namreč proti do konca uničenemu ostrešju in pogorelemu pritličju, zazrl se je proti hiši Arsena Mitarja, nekaj čez 60 let starega moškega, menda hudega sladkornega bolnika, o katerem najbližji sosedje niso hoteli preveč govoriti. »Ne vem, s čim se ukvarja! Ne poznam ga!« Pa saj ste vendar sosed! »Sem!« Le kako, da nič ne veste? »Preprosto, ne vem!« Približno tako so potekali dialogi, zaradi česar nam sprva ni bilo povsem jasno, kaj se je dogajalo za tamkajšnjimi zidovi. Tudi Jelka, Kati in Zinka, starejše ženske, ki so sedele pred hišo, bi bile najraje tiho. A so se opogumile, nekajkrat pošteno zažugale čez ta starega Mitarja, češ da nočejo imeti prav nobenega opravka z njim, da so prestrašene. Še kako sta morala biti prestrašena tudi gluhonema stanovalca nekakšnega prizidka, ki se drži Mitarjevega stanovanjsko-poslovnega objekta, Pavle Benčina in Vlado Kordež, ki sta sedela pred vrtnim paviljonom in v šoku zrla v stanovanje, ki ga kaj lahko ne bi bilo več.
Odgnal ga je kot smet
Na drugi strani, pri kostanju, je poskušal naš fotograf priti čim bliže, a ga je gospodar pogorišča odgnal kot smet. »Spizdi!« Normalno, tudi on je bil v silnem šoku, zagotovo si pred kostanjevimi prazniki in vsemi svetimi ni želel takšnega pogleda proti lastnemu zavetju – kot smo izvedeli, si je to zavetje delil celo s potomci. Med eksplozijo – sosedje so sprva slišali močan pok, šele potem pa videli gost dim – sta bila v pritličju, kjer je imel Arsen tudi delavnico in skladišče, najmanj še žena Julijana in sin Gregor. Zadnjega so, kot smo izvedeli, pozneje odpeljali v bolnišnico. Na srečo so se vsi rešili.
Klasična prednovembrska nezgoda
Alojz Levičnik nam je na kratko opisal: »V delavnici so ravno nekaj rezali, ko je zagorelo!« Mitarjevi so sicer poskušali nastale zublje z gasilniki pogasiti, a jim to ni uspelo. »Gasilniki niso najbolje delovali, delovali pa niso niti zaradi tistih snovi ...« Kakšnih snovi? S čim so se Mitarjevi ukvarjali? »Pripravljali so nekakšne polizdelke, snov za izvoz,« nam je počasi razkrival vodja intervencije, ki se je začela ob pol enih in v kateri je sodelovalo 26 gasilcev, od tega devet prostovoljcev iz PGD Šmartno ob Savi. »Teh snovi, ki se uporabljajo v proizvodnji sveč, so imeli za nekaj palet!« je nadaljeval. Jasno nam je bilo, da se je zgodila klasična prednovembrska nezgoda. Še posebno ko smo izvedeli, da so se vneli vretenska olja pa terpentin, purpenske snovi, vazelinska mast, parafin ter voski, ki jih uporabljajo za izdelavo sveč.
Trije gasilci lažje ranjeni
»Intenzivnost požara je bila resnično velika,« je še izpostavil Levičnik, si obrisal potno čelo in se skupaj s sodelavci, ki so včeraj praznovali 90-letnico delovanja, lotil iskanja novih morebitnih žarišč, zaradi katerih bi se lahko znova kaj vnelo. Trije gasilci so bili k sreči le lažje ranjeni.
