LJUBLJANA – Peter Reberc, nekdanji veleposlanik Slovenije v Španiji, ki je v času nekajletnega mandata za davkoplačevalski denar kot hrček kupoval nepotrebne stvari, zadnje čase pa se pogosto zdravi v Psihiatrični bolnišnici Begunje, se je včeraj le pojavil na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča. Pogled nanj je bil naravnost šokanten. Nekoč ugleden diplomat spominja na pravega Bedanca, okorno je prikorakal v sodno dvorano, na sedežu ob svojem odvetniku Milanu Krstiću pa le nerazumljivo momljal ter se nenavadno zibal. Skoraj ves čas je mižal, pogled je dvignil le, ko je enemu od fotoreporterjev siknil: »Prasec! Kurba komunistična!« Ko ga je odvetnik nekaj vprašal, pa ga je začudeno pogledal in nerazločno dejal: »Ne vem, kaj pa je bilo?«
Vabi ga ob nenormalnih urah
Pred sodnikom Tomažem Bromšetom se je torej končno začel postopek, ki pa Reberca ne bremeni več, da je za potrebe španske rezidence kupoval nenormalno količino žlic, vilic, zajemalk, varnostnih naprav in drugih predmetov, s čimer naj bi proračun oškodoval za več kot 73 tisočakov. Ti očitki na njegov račun so namreč že zastarali, tožilstvo ga preganja le še zaradi ponarejanja nekaterih računov in navideznega kupovanja letalskih vozovnic.
V drugem postopku na delovnem sodišču v Kopru je izvedenec za psihiatrijo Dragan Terzič ocenil, da je bil Reberc že ob nastopu funkcije veleposlanika leta 2007 duševni bolnik in zaradi psihotične motnje ni bil sposoben opravljati tega dela. Slišal je glasove, imel je občutek, da ga zasledujejo, obsesivno-kompulzivna motnja pa se je kazala v povsem iracionalnem kopičenju nepotrebnih stvari. Torej je bil v času očitanih mu dejanj popolnoma neprišteven.
Drugače je za potrebe kazenskega postopka v Ljubljani ugotavljal psihiater Peter Pregelj, in sicer da je bil tedaj le nekoliko zmanjšano prišteven zaradi depresije. Včeraj je Pregelj na sodnijo prikorakal z dopolnitvijo svojega mnenja, moral je namreč odgovoriti na vprašanje, ali je Reberc vsebinsko sploh sposoben spremljati glavno obravnavo.
Še preden je psihiater povedal svoje, je imel sodnik Bromše pomislek. »V osnovnem mnenju in dopolnitvi so občutljivi osebni podatki o zdravstvenem stanju obtoženca. Tudi iz drugih kazenskih zadev. Sprašujem vas, ali izključimo javnost?
Odvetnik Krstić in tožilec Matej Peterca sta se strinjala. »Obtoženi, kaj pa pravite vi? Ali hočete javno ali nejavno zaslišanje izvedenca?« je Reberca pobaral sodnik.
»Katerega izvedenca?«
»Preglja,« je sodnik pokazal na psihiatra.
»On je baraba. On je povezan z ono iz SDV,« je odvrnil Reberc, in če smo ga razumeli prav, je ob tem omenil priimek Tomori. Tomori je tudi priimek Pregljeve poklicne kolegice, ravno tako sodne izvedenke za psihiatrijo, Martine Žmuc Tomori.
»Boste že naredili po svoje,« je Reberc odmahnil sodniku, ta pa je po posvetu s članicama senata novinarje poslal iz sodne dvorane.
Zaslišanje psihiatra Preglja je torej potekalo za zaprtimi vrati, izza katerih je pricurljalo, da je po njegovem Reberc razpravno sposoben, torej je sposoben spremljati sojenje.
Sicer je nekdanji veleposlanik že prej neuspešno zahteval izločitev tega izvedenca, eden od razlogov za to pa naj bi bil, ker ga »nekorektno vabi na preglede ob nemogočih urah, to je ob osmih zvečer ali ob sobotah popoldne«.
