SEVNICA – Na mednarodnem portalu pogrešanih ljudi Find2help.it najdemo več Slovencev, med njimi Štefko Strniša, visoko 165 cm, srednje postave, srednje dolgih kostanjevih las in z očali svetlo rjavih stekel. Podatek, da je pogrešana od 11. aprila 2012, pa ne drži, saj je v neznano odšla že 24. aprila 2004. Da velja Štefka Strniša z Orehovega v občini Sevnica še vedno za pogrešano, nam je potrdila tudi Alenka Drenik s PU Novo mesto. Policija še vedno prosi vse, ki bi jo opazili ali kar koli vedeli o njenem izginotju, naj o tem obvestijo najbližjo policijsko postajo ali pokličejo na telefonsko številko 113 oziroma na anonimni telefon policije 080-1200.
Razglasitev pogrešanca za mrtvega
V Sevnici pa smo neuradno izvedeli, da naj bi svojci že vložili zahtevek za začetek postopka za razglasitev pogrešane Štefke Strniša za mrtvo.
Ob njenem primeru na kratko povejmo, da zakon o nepravdnem postopku v 82. členu navaja roke, kdaj lahko sodišče pogrešanca razglasi za mrtvega. Če so pogoji za začetek postopka izpolnjeni, sodišče izda oklic »v Uradnem listu SRS, razglasi na sodni deski in v kraju, kjer je imel pogrešanec svoje zadnje stalno oziroma začasno prebivališče«. Na portalu o dednem pravu Miha Dolenc razloži: »Če se o pogrešanem ne najde noben dokaz, ki bi izpodbijal domnevo, da pogrešani več ne živi, bo sodišče s sklepom razglasilo pogrešanega za mrtvega. Po uspešno izpeljanem postopku razglasitve pogrešanega za mrtvega nastopi zapuščinski postopek. Če umrli ni izjavil svoje poslednje volje z oporoko, bo nastopilo dedovanje na podlagi zakona. Po zaključenem postopku bodo dediči prejeli zapustnikovo premoženje (nepremičnine in premičnine ter morebitni denar).«
Kaj pa, če bi se pogrešani vrnil ali bi se izkazalo, da je še živ? Potem »mu oživijo vse pravice, kot da ne bi nikoli odšel«, kar tudi pomeni, da »morajo dediči vrniti vse, kar so po pogrešanem podedovali«.
Med Štefkino zapuščino je med drugim njen avtomobil. V hiši na Ledini 42a, na hribu nad Sevnico, je živela sama, saj so bili hišni lastniki, njena sestra Ana in svak Jakob Černič, v Nemčiji. Štefka naj bi Ledino zapustila ob pol treh ponoči. Svoj avto je pustila v garaži, za vožnjo v Sevnico je raje poklicala taksi. Ko jo je odložil v bližini trgovine Izidor, se je taksist pri sebi potihem čudil, saj nista tako zgodaj iz mesta peljala ne vlak ne avtobus. A ko se je Štefka, potem ko je izstopila, odpravila proti blokom nad prodajalno, si je pač mislil, da imajo ljudje svoja pota, o katerih ni treba drugim prav nič vedeti.
To je zadnji zanesljiv podatek iz Štefkinega življenja. Odtlej je ni videl nihče, ki bi bil voljan kaj povedati.
Bogata kupnina za hišo
Štefka se je z dekliškim priimkom Videc rodila na prestopni dan 29. februarja 1944 na Jazbin Vrhu, starodavnem majhnem naselju samotnih kmetij v bregovih nad potokom Rebr zahodno od Kalobja v občini Šentjur.
Živela je običajno umirjeno življenje proizvodne delavke v tovarni Lisca. Mož Franc Strniša je bil strojevodja, kar je postal tudi sin Branko.
Ko se je Štefka bližala svojemu 60. letu, so jeli v njeno življenje vdirati dogodki, ki so na vrhu vseh lestvic najbolj stresni, kar lahko doletijo človeka. Prva je bila izguba doma. Hišo, ki sta jo zgradila z možem, sta morala prodati zaradi gradnje hidroelektrarne Boštanj. Prejela sta, tako je šel glas po Orehovem in Sevnici, lepo kupnino, razdelila naj bi si jo na pol. Njej naj bi pripadlo 250.000 evrov.
Da denar ni vse, je splošno znano. Če je kaj na tem, da so čustva povezana s telesnimi organi, potem je moralo Štefko nekaj hudo greniti, saj so jo leta 2002 v celjski bolnišnici operirali na žolču. Ko je ležala na bolniški postelji, se je odločila, da nazaj k možu ne gre več. V solzah se je Ani in Jakobu z Ledine izpovedala, da nima kam. Iz usmiljenja sta jo vzela pod streho. Ker sta delala v Nemčiji, jima bo še varovala hišo, sta pričakovala. Smola je izbrala, da je Štefka med njuno odsotnostjo izginila. Za nameček morata še zdaj varovati stvari, ki jih je pustila v njuni hiši.
Policistkino srce bílo za varnostnika
Štefka se je tisti čas še upokojila, kar tudi nikogar ne pusti ravnodušnega, decembra 2003 se je na sodišču še razvezala od Franca.
Govori se, ker so Štefko pač videli, ko se je postavila pred bančno okence, da je nekajkrat dvigala gotovino v visokih zneskih. Menda vsakič po 30.000 evrov. Ob vsakem teh dvigov naj bi jo spremljal Boštjan Fakin, bližal se je tridesetim, iz Klavniške ulice v Sevnici. Le zato, ker je bil poklicni varnostnik, pa ga je prosila za spremstvo zaradi svoje varnosti? Ljudje namigujejo, da je bolj verjetno, da je Boštjan izrabljal Štefko in ji izvabljal denar. Boštjan je pri ljudeh slabo zapisan. Pravijo, da mu je služba varnostnika omogočala tudi posest orožja, kar naj bi mu med drugim koristilo, kadar so ga preganjali upniki. Denar naj bi si izposojal, ker je bil zasvojen z igrami na srečo, takimi na spletu in po igralnicah. Zaradi dolgov so ga tožili in je stal pred sodniki. Boštjan naj bi – ne tako dolgo po Štefkinem izginotju – končal pod vlakom pri Gobovici, ob prvem železniškem prehodu iz Sevnice proti Blanci. Avto je pustil ob Savi na parkirišču ribičev. Nikoli naj ne bi bilo razjasnjeno, ali je končal na tirih po nesreči ali je delal samomor. Zanimiva podrobnost pa je, da je Boštjan neko obdobje hodil z dekletom v policijski uniformi. Baje da ni o rabotah svojega izvoljenca čisto nič vedela.
Če je bila po njihovih podatkih Strniševa v kakršni koli povezavi z Boštjanom Fakinom, ali je šlo pri Fakinovi smrti za samomor ali umor ter kako komentirajo, da naj bi bilo Fakinovo dekle policistka, smo, ko je bilo vse to še sveže, povprašali tedanjo PU Krško. Njen predstavnik je odgovoril, da ne morejo odgovoriti na nobeno teh vprašanj, »saj so zelo osebnega značaja«.
Po izginotju Štefke Strniša se je govorilo, da je osebno izkaznico in potni list vzela s seboj. A je Štefkin potni list ostal na Ledini, medtem mu je, septembra 2007, veljavnost že potekla. Pred nekaj leti pa je v Trubarjevem domu upokojencev v Loki pri Zidanem Mostu umrl Štefkin bivši mož Franc Strniša. |
Mir duše je Štefka Strniša svoja zadnja leta iskala podobno, kot počne večina ljudi, ko se znajdejo v resni stiski: malo v krščanski veri, malo pa tudi v raznih samopomočniških praksah. Med drugim naj bi bile v Štefkini zapuščini tiskane publikacije, ki jih izdajajo salezijanci z ljubljanskega Rakovnika. Sodeč po poštnih pošiljkah je bila Štefka vključena tudi v mrežni marketing z izdelki GNLD Golden. |