V zdravilišče skoraj zdrav, ven zašuštran

CELJE – Profesorja Mirana Horvata, ki bo kmalu praznoval 83. rojstni dan, poznajo kot cenjenega športnega pedagoga na srednjih šolah, ki je sodeloval pri rokometnih in drugih športnih začetkih, ter kot vnetega planinca. Njegova žena Albina, prav tako profesorica telesne vzgoje, je bila prva Slovenka v jugoslovanski rokometni reprezentanci. Jesen življenja, ki jo preživljata v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka brez dvigala, obema grenijo usodne posledice zdravstvenih posegov; njene so iz zapleta ob prebujanju iz narkoze po operaciji, zato gospodinjska dela, ki jih žena ne more opravljati, preostanejo možu – medtem ko ga skrbi, da bo vsak čas pristal na invalidskem vozičku.

Najprej nič slišati

Ko je Horvat pri štiridesetih začutil, da z njegovimi koleni nekaj ni v redu, mu je celjski zdravnik ortoped, še vaterpolo sta skupaj igrala, rekel: »Imaš prazno koleno.«

To je pomenilo, da je hrustanec kolenskih sklepov, ki ublaži pritiske, izrabljen: »Hude bolečine sem prestrezal tako, da sem med hojo stopal na pokrčeno nogo. V izložbah sem opazoval, kako grdo to zgleda. Da čudno hodim, so me opominjali tudi v šoli. A drugače ni šlo.«

Že upokojenemu je kolega svetoval pregled v zdravstveni posvetovalnici v Zrečah. Februarja 1999 je ortoped Horvatu postavil diagnozo gonarthrosis bil. Na oddelku za ortopedijo in športne poškodbe celjske bolnišnice so mu operirali obe koleni: »Operacija je tako lepo uspela, da sem po dveh dneh že shodil z berglami. Lahko sem stopil, ne da bi občutil prejšnjo bolečino. Iz navdušenja sem obhodil vso bolnišnico. Fizioterapevtka je lepo delala z menoj, rana se je krasno celila, namestili so steri stripe, ob odpustu so mi doma predpisali razgibavanje sklepov.«

Napovedane dodatne fizioterapije v zdravilišču se je Horvat branil: »Zdravniku sem razložil, da bom kolenska sklepa polagoma sam zravnal s hojo, saj me le močne kite zadržujejo, da nog še ne morem popolnoma zravnati. Pa me ni hotel slišati, ampak je vztrajal, da moram v zdravilišče.«

Tja je prišel takoj po novem letu 2000: »Sprejemni zdravnik je na obeh nogah ugotovil ekstenzijo minus 5 stopinj ter dejal: 'To pri nas vse zravnamo'. Odvrnil sem mu, da bom z leti sam zravnal s hojo, on pa nazaj: 'Zakaj smo pa potem mi tu?' Tisti teden sem delal čuda teh vaj. V soboto na pregledu pri zdravniku se je ta ob ugotovitvi, da je ekstenzija ostala nespremenjena, dobesedno zgrozil. Predpisal je še teden vaj po dvakrat na dan, pri čemer je večkrat ponovil: 'Zdaj bomo pa začeli intenzivno radikalno fizioterapijo!' Prav z nekakšno jezo je govoril.«

Horvat ni ravno laik: »Že iz študija, kjer smo imeli tudi predmet fizioterapije, sem vedel, da se te vaje smejo delati samo do bolečine. Ko se ta pojavi, je treba prenehati.«

Izkušenega zdraviliškega ortopeda in mlade fizioterapevtke pacientovo znanje in mnenje sploh nista zanimali: »Ko je ona začela delati – krčiti, stegovati, pritiskati –, me je bolelo, kot bi me dali na torturo. 'Tega ne smete delati,' sem rekel, ona pa meni 'Moramo!' Ko sem od bolečine kmalu zavpil, je odrezala: 'Saj ste dedec!' Meni, sedemdesetletniku. Tedaj je na sredo dvorane s pacienti stopil fizioterapevt, ki je z menoj delal prejšnji teden. Očitno neizkušeno kolegico je vprašal: 'Čujte, kaj ste vi znoreli? Saj boste človeka uničili!' Nič, ona je delala naprej. Pomišljal sem, ali naj odidem. Pa sem se pomirjal, da če sem že marsikaj hudega preživel, bom pa še ta mučilniški teden do konca.«

Potem pa nič vedeti

Ob koncu tedna ga je pregledala nova specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine: »Hotela me je zadržati še za en teden, a sem imel dovolj mučenja ter odklonil. V obeh kolenih sem občutil nemir, tam je vrelo in trepetalo.«

Po petih dneh doma ga je v ambulanti sprejel zdravnik, ki ga je operiral: »Ko mu povem, kako so me v zdravilišču mučili, je hladno vprašal: 'A so vas res tako mučili?' Res, sem rekel in razložil, da je z menoj slabše kot pred odhodom v zdravilišče. Prijel me je za kolena, rekoč 'Dobro, dobro.' Šele ko sem domov prejel izvid, sem prebral zdravnikovo ugotovitev ob pregledu – črno na belem se je zlagal, da se je moje stanje bistveno popravilo!«

Zdravniki iz ambulant, bolnišnice in zdravilišča niso le povezani, ampak sami delajo tu in tam, zato svojih napačnih odločitev ne bodo priznali, ampak jih raje pometli pod preprogo.

Horvatu je šlo vse slabše: »Od bolečine nisem mogel več niti stopiti, v kolenih je žgalo, ekstenzija minus 5 je narasla na minus 20. Naslednjič kljub ženini pomoči nisem mogel pridrsati niti do ambulante. Čez en teden sem le in zdravniku ponovil, da je vir mojih muk zdraviliška fizioterapija. On je pa zapisal, da se stanje umirja.«

O posledicah napačne fizioterapije je Horvat nato poslal štiri strani dolgo pismo zdraviliški zdravnici. Odgovorila ni, je pa nekega večera telefonirala in se čudila, ali je res tako hudo. Horvat si je potem poiskal druge zdravnike, a mu zašuštranih kolen pač niso mogli povrniti v stanje pred nasilno zdraviliško – po zdravnikovo radikalno intenzivno – fizioterapijo. S strokovno pomočjo je razkril, da je pri njegovih kolenih šlo za tendovaginitis, vnetje kitnih ovojnic, česar prvi zdravniki niso niti prepoznali, kaj šele da bi zdravili: »V zdravilišče zdrav, ven pa kripl! Zaradi tega so sledile še tri operacije in obilo trpljenja. Zdaj je tako, da skoraj ne morem več hoditi. Vsak čas bom na invalidskem vozičku.«