CELJE – Dobrih sedem mesecev je minilo od zadnje sodbe, ki so jo sodniki v žep stlačili 55-letnemu Celjanu Gorazdu Bombeku, ki bo moral – če bo ta obveljala – v zapor še za sedem mesecev. Okrožna sodnica Mojca Turinek mu je za poskus umora mladoletnega sina Darka sicer odmerila 22 mesecev ječe, a ker je v priporu tičal že 15 mesecev, bo za rešetkami le še dobrega pol leta. Toda Bombek se ne preda. Čeprav višji sodniki še niso odločili o njegovi pritožbi, je medtem znova pisal na vrhovno sodišče in zahteval, naj o njegovem primeru odloči katero od drugih sodišč v državi, saj po njegovem v Celju niso sposobni končati primera.
Dogodek, zaradi katerega se je Gorazd Bombek zagozdil v sodnih mlinih, se je zgodil že davnega 12. marca 2000 v domači hiši na Skaletovi, kjer se je sporekel s takrat še mladoletnim Darkom. Nadaljevalo se je s fizičnim obračunavanjem, a še vedno ni povsem jasno, kdo je koga in kam udaril. Dogajalo se je v obdobju, ko je štiričlanska družina že razpadala. Bombekov glavni greh v obtožnici je ta, da je mladoletnika, ki je danes silak, da bi gore premikal, stiskal za vrat tako dolgo in močno, da je naposled izgubil zavest. Odtlej se pred sodniki zagovarja za poskus umora. Marčna sodba je že tretja, a še ni pravnomočna. Na prvem procesu mu je sodnik Milko Škoberne obesil šest let ječe, na drugem mu je Marjana Topolovec Dolinšek kazen oklestila na dve leti in deset mesecev.
Preživel že dve srčni kapi
»Vrhovnim sodnikom sem navedel, da so v Celju nesposobni in da naj me že enkrat dajo na drugo sodišče, saj jim v 15 letih ni uspelo rešiti mojega primera. Glede na vse, kar se mi je v tem času dogajalo, bi se zdaj v zaporu počutil bolj varnega. A glede na to, kar mi je odgovoril Branko Masleša, si razlagam, da je na celjskem sodišču vse super in v najlepšem redu in da je povsem normalno, da se tako dela,« je besen Celjan, ki ima po desetletju in pol pohajkovanja po sodnih poteh močno načeto zdravje, preživel je dve srčni kapi. Vrhovni sodniki mu niso ugodili, saj da pritožitelj zgolj nerga, ni pa obrazložil ali utemeljil, zakaj se mu je celjsko osebje v črnih haljah tako zamerilo.
Pravni strokovnjaki, tudi tisti s celjske palače pravice in iz tožilskih vrst, sicer v en glas zatrjujejo, da bi takšen kazenski spis že davno moral dobiti vezalko in pečat ter končati v prostorih sodnega arhiva, če slovensko sodstvo da kaj nase. Ne glede na to, ali je Bombek kriv ali ne. Njegove družine davno ni več in Darko je že starejši od 30 let. Ničesar, o čemer se pogovarjajo v razpravni dvorani, ni več. A obtoženi oče mora znova in znova vse podoživljati, zato se izjemno težko drži na vajetih, ko prestopi prag poslopja na Prešernovi v Celju.
Na njegovo zgražanje se tudi napake iz procesa v proces ponavljajo. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je sodnica Turinkova marca dejala, da se navedbe izvedencev, zlasti glede trajanja davljenja sina in stopnje poškodb, razlikujejo. Razlikujeta se tudi izpovedbi oškodovanca, sina Darka, in njegove matere Mojce Skale, kar so navsezadnje pripisali veliki čustveni napetosti protagonistov. »Vsak izvedenec govori drugače, v smislu 'kaj bi, če bi'. Je to kakšen dokaz? Samo pediatrinja Bizjakova in sodnica sta videli določene poškodbe na Darkovem vratu, nihče drug. Njegova mati je pri sodniku Škobernetu pred 14 leti rekla, da nič ne ve o kakšnem davljenju, zdaj se je tega naenkrat spomnila, samo da bi me lahko zašili,« ne odneha Bombek.
O motivu na sojenju ni bilo govora
V žepu ima adut, ki so mu ga višji sodniki upoštevali že pri razveljavitvi drugega procesta. Tudi tokrat je senat del glavne obravnave opravil v nenavzočnosti obtoženega. Kakor je v pritožbi opozoril odvetnik Marko Cuk, so njegovega klienta septembra lani brez razloga postavili pred duri. »Bil je v podrejenem položaju, sodnica ga ni pustila do besede, ko jo je imel, ga je utišala. Mesec pozneje niso hoteli upoštevati, da je zaradi težav s srcem moral po nujno medicinsko pomoč.« Od predsednika okrožnega sodišča Mirana Jazbinška Bombek še nima odgovora, kako je sodnica od njega lahko zahtevala zdravniško potrdilo do 12.30, če so ga na urgenci zadržali do enih.
O motivu, zakaj bi oče hotel sina spraviti s sveta, na sojenju ni bilo govora, a to menda niti ni tako pomembno, kakor to, da se je na nastale razmere odzval neprimerno starševski vlogi. Začelo se je z glasnim telefonskim pogovorom med Darkom in teto, ki je družino nameravala opozoriti, v kako slabi družbi se je znašel nečak. Oče ga je oštel, kaj se tako dere, in se je začelo. »Takole vam povem: če bi hotel sina ubiti, verjemite, da bi ga. In če bi policisti ob posredovanju kaj podobnega zaznali, bi me še tisti večer odpeljali in pridržali. Moram biti obsojen, preveč masla ima to sodišče na glavi,« je Bombek povedal ob razglasitvi. V kazenskem postopku se je namreč znašel po prijavi pediatrinje, ne policije ali bivše žene. Obramba meni, da je oče sina želel zgolj umiriti, toda nazadnje je sam postal žrtev. Ne gre spregledati, da je na krivdorek vezan 40.000 evrov težak odškodninski zahtevek.