DOB PRI MIRNI – Kot v celotni družbi se kriza odraža tudi v slovenskih zaporih. Stanje je celo tako slabo, da se tako zaporniki kot pazniki bojijo, da bo poslej v zaporih precej napeto oziroma da bo več fizičnih obračunavanj in uporov. Zaporniki so odvečno energijo do zdaj lahko sprostili med delom, ker pa zaposleni civilisti in zaporniki z Doba ne prejemajo več plač oziroma nagrad za svoje delo v Javnem gospodarskem zavodu (JGZ) Pohorje Mirna, tam ne bodo več delali, temveč bodo vse dneve v celicah, zaradi česar naj bi se v zaporu na Dobu razbohotile trde droge. Da položaj ni rožnat, so zapisali tudi v Konferenci sindikata Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij: »Upam, da se vsi vpleteni v to zgodbo zavedamo občutljivosti zaporskega organizma, ki se v takih situacijah lahko odzove tudi zelo krvavo.«
Denarja ni
Vlada kot ustanoviteljica oziroma pristojno ministrstvo bi moralo za delovanje vseh petih javnih gospodarskih zavodov pri nas, kjer zaporniki med prestajanjem kazni delajo, letos zagotoviti 1,260.000 evrov, a zavodi imajo za zdaj zgolj pol milijona. Pomanjkanje denarja je najbolj prizadelo JGZ Pohorje Mirna, kjer delavcem, zaposlenim v delavnici, ki skupaj z zaporniki izdelujejo protipožarno opremo, za februar niso izplačali plač, nagrade za opravljeno delo v višini 25 odstotkov normalne plače pa te dni ne bodo prejeli niti zaporniki, ki so izdelovali gasilne aparate. Denarja ni videti niti v bližnji prihodnosti.
Ker zaporniki ne bodo hoteli delati zastonj, bodo poslej ves dan preživeli v celicah, zaradi tega pa se lahko varnostno stanje kritično poslabša – še posebno zato, ker v zavodu Pohorje vsak dan dela tudi sto zapornikov iz zaprtega oddelka na Dobu.
Da bi morala za nevzdržni položaj poskrbeti vlada kot ustanoviteljica, nam je pojasnil direktor JGZ Pohorje Mirna Janez Strmole: »Petdeset let, odkar se v teh procesih zaposluje obsojene, se je zagotavljalo potrebna sredstva za financiranje dejavnosti, od oktobra 2011 pa je oteženo financiranje oziroma s strani ustanovitelja ni zagotovljenega financiranja te dejavnosti, kot predvidevajo ustanovitveni dokumenti.« Ker se vse skupaj vleče že predolgo, je zavod trenutno plačilno nesposoben in ima zaradi posredovanja upnikov blokirane transakcijske račune. JGZ Pohorje Mirna ima že trenutno toliko izvršb, da bi jih lahko pokrili zgolj z enomesečnim zaslužkom, nove izvršbe pa še dežujejo.
Ker se marsikdo čudi, da podjetje, ki plačuje samo 25 odstotkov plače, posluje z izgubo, Strmole oriše ozadje: »Pojasnim lahko, da delamo v procesih in objektih, ki so starejši od 35 let, da so energetsko potrošni, da moramo imeti za naše procese od 30 do 35 inštruktorjev – približno tretjino jih financira država, preostalo pa se financira iz poslovanja – ter da imamo 90-odstotno odpisano strojno opremo, ki je energetsko potrošna in zahtevna za vzdrževanje. Ko te stvari pregledamo, vidimo, zakaj smo v tem trenutku v težavah, v katerih smo. Sicer pa že od leta 2010 izvajamo program finančnega prestrukturiranja.« Težava je tudi v tem, da je fluktuacija delavcev oziroma zapornikov veliko večja, kot je to v običajnih podjetjih, kljub temu pa je donosnost v JGZ Pohorje Mirna v primerjavi z bavarskimi zapori vsaj dvakrat večja.
Kot tiktakajoča bomba
Mir v zaporu je zaradi takšnega položaja lahko hitro skaljen, prav tako se lahko zaporniki, ki bodo namesto na delu ves dan v celicah, začnejo več omamljati. Tega se zavedajo različni strokovnjaki, tudi Strmole: »Ne morem teoretizirati o psihofizičnih stanjih obsojenih na oddelkih, saj delamo v procesih z njimi, znano pa je, da je delo tisto, ki ljudi na neki način sprošča, jih dela zadovoljne, jim daje tudi neko zadoščenje skozi nagrado, ki jo dobijo. In popolnoma drugačno vzdušje bo v zavodu, ko bodo ti ljudje 24 ur na dan v zaprtih prostorih samo s tistim sprehodom in brez dohodkov, ki si jih ustvarjajo, vse to namreč sprošča to napeto stanje. In prav gotovo je, da se bo varnostna situacija poslabšala, aktivnosti, ki jih bodo morali zaposleni izvajati z zaprtimi osebami na oddelkih, pa povečale. Seveda lahko sledi tudi izražanje nezadovoljstva, ker pač ne bodo dobili poštenega plačila za korektno opravljeno delo. Kako se v zaporih izraža nezadovoljstvo, pa vidimo – od tistega upora, ki je bil, ko so zakurili oddelke, do tega, kar se po svetu dogaja, ko se stvari lahko končajo tudi zelo nepredvidljivo.«
Ali torej lahko tudi v naših zaporih kmalu pričakujemo krvave prizore bojev med pazniki in zaporniki kot v sicer manj razvitih okoljih po svetu?