LJUBLJANA – Nagovoril je izgubljenega prijatelja. »Opravičujem se mu. Po naravi sem sicer miren človek.« Te besede 26-letnega Davorja Radulja so iz dve leti starejšega Tomaža Kodriča izvabile nejeverni »Hm«. Nekaj besed je obtoženec namenil tudi okrožni kazenski sodnici Dejani Fekonja. »Oprostite, ker smo se morali zaradi mene zbrati tukaj.« V njenem odgovoru pa ni bilo preslišati kančka cinizma. »To je moje delo. Če vas ne bi bilo tukaj, tudi jaz ne bi imela službe.«
Če misli, da je kazen prestroga ...
Imel je celo nekaj želja. »Prosim, da me predčasno napotite na prestajanje kazni. V Koper bi. In telefon, ki so mi ga zasegli, bi rad nazaj, da ga prej ne uničijo.« O tem, ali se bo iz pripora res preselil v koprski zapor, ki je bojda še najbolj hotelski od vseh zavodov za prestajanje kazni na Slovenskem, »se boste kar s pristojnimi za te reči pomenili. To ni moja stvar. Glede telefona... Kaj pa vam bo? Saj ga v zaporu ne smete imeti. Precej dolgo boste tam, zato raje ta čas namenite razmišljanju o tem, da ste izgubili prijatelja, ki mu boste morali plačati tudi odškodnino,« mu je na vest položila sodnica in pomignila pravosodnim policistom, naj ga odpeljejo na Povšetovo.
Kodrič je imel preklemano srečo, da je še živ. Reševalci in klinični center so pač dovolj blizu Društvene ulice, da je pomoč prispela hitro, »in je preživel le zaradi hitrega zdravniškega posega«, trdijo organi pregona. Ker je Radulj svoj greh priznal na predobravnavnem naroku, so postale besede iz obtožbe sveta resnica. Kriv je, ker je 21. aprila okrog 14.15 z nožem (z 20-centimetrskim rezilom) zabodel Kodriča v vrat tik nad prsnico, tri centimetre globoka rana je segala v prsno votlino, vdor zraka in krvi pa je kajpak ogrozil žrtvino življenje. Vzeti ga je bil tudi Raduljev namen.
Zaradi poskusa uboja mu je grozilo od pet do 15 let zapora, njegova odvetnica Maja Kristan je zanj med pogajanji s tožilci izposlovala še nižjo kazen, tri leta in pol zapora. Toda s tem ni bila zadovoljna, zato je pričakovati, da se bosta s klientom pritožila nad edino stvarjo, nad katero se zaradi priznanja sploh smeta, na višino kazni, torej. »Premalo je namreč upoštevano, da je Kodrič prvi napadel Radulja, ga dvakrat udaril po glavi in ga ranil.«
»Nikoli več ne bom na sodišču,« je hitel obljubljati krivec za poskus uboja in na sodničino vprašanje, ali je že bil v kakem kazenskem postopku, odgovoril, da še ni bil obsojen. »Toda to ni res,« mu je odvrnila sodnica Fekonjeva in iz njegovega kazenskega lista prebrala, da je bil v začetku lanskega leta zaradi pečanja z mamili spoznan za krivega in so mu izrekli leto dni pogojnega zapora s preizkusno dobo treh let. »Nisem vas razumel, reči sem hotel, da še nisem bil obsojen na zapor,« je odvrnil Radulj in se kajpak strinjal s svojo odvetnico, da je kazen prestroga.
Sodnica se ni. »Opozarjam vas, da je zakonsko predpisanih najmanj pet let zapora. Ker pa je dejanje ostalo pri poskusu, je lahko kazen milejša, in tako ste tudi dobili. Če še vedno mislite, da je prestroga... V priporu boste ostali do pravnomočnosti sodbe zaradi ponovitvene nevarnosti, da se z oškodovancem ne bi spet srečala in kaj imela.«
Sprta zaradi ženske, ne pa evrov?
Po krvavem incidentu so kronisti izbrskali, da je storilec po dejanju pobegnil, a so ga policisti kmalu našli v bližnji Potrčevi ulici, kjer tudi stanuje in kjer je skril okrvavljen nož. Njuni znanci so vedeli povedati, da sta bila nekdaj velika prijatelja, ki pa sta se menda sprla zaradi denarja, sredi belega dne je prepir prerasel v pretep, nato pa je Radulj izvlekel nož, ki ga je bojda vselej imel pri sebi in ga razkazoval naokoli.
Sodnega procesa zaradi njegovega priznanja kajpak ne bo, na njem pa bi verjetno ponovil besede, ki jih je v policijske računalnike zdiktiral po prijetju. Tedaj je trdil, da mu je Kodrič dolžan 500 evrov, zato ga je tistega aprilskega dne poklical, a mu je ta z žaljivim tonom sporočil, naj kar pozabi na evre. Pozneje, ko se je peljal z avtom, ga je zagledal v Društveni ulici, Kodrič pa naj bi se zakadil proti njemu, ga skozi odprto šipo dvakrat lopnil in mu zlomil očala. Da bi ga odrinil od sebe, je odprl vrata, Kodrič je še kar naprej mahal proti njemu, zato je v strahu pograbil za nož, ki ga je imel v Citroënovem AX. V samoobrambi je zamahnil, zdi se mu, da proti nogam.
Žrtvina zgodba se z napadalčevo ujema le do klica glede petstotaka, za katerega sicer trdi, da ga Radulju ne dolguje in je bila med njima kot že tedaj nekdanjima prijateljema le zamera zaradi neke ženske. Res je v Društveni ulici pristopil do citroëna, da bi voznika pobaral, zakaj mu grozi po telefonu, mu preti, da bo posilil njegovo mater in nekoga poslal na njegovega očeta. Pri ročni prestavi je takoj zagledal nož, ki ga je Radulj držal v roki. Zato se je prestrašil in ga res udaril, v tistem je on proti njemu zamahnil z nožem. Ni ga zadel, ko pa je izstopil iz avta, ga je zabodel v grlo. »Šel sem dol na kolena, rekel je, da me bo zbil z avtom, če se ne umaknem.«
In medtem ko Kodrič zase trdi, da ni hitre jeze, ni nasilen in se ne znaša nad šibkimi, drugače pove o Radulju. »Rad izziva, rad izzove pretep. Že pred tem dnem je grozil drugim, nekim turistom in varnostniku,« pred kakšnimi tremi meseci pa naj bi nož naslonil na vrat tudi njunemu znancu.
Priče – po večini skupni prijatelji – so v preiskavi njuno nrav opisovali zelo različno. Nekaj jih je omenjalo famoznih 500 evrov. Slišati je bilo o užaljenem Kodriču zaradi Raduljevih besed o starših, saj naj bi bil njegov oče že pokojni. O Radulju je nekdo povedal, da uživa travo in pije, saj ima včasih pri sebi flaško z žganjem, nož pa da ima zadnje čase pri sebi, ker naj bi ga pred nekaj meseci napadla dva fanta in ga hudo ranila. Drugi de o Kodriču, da je fizično zelo močan in da je tudi on za pasom nosil švicarski nož, s katerim je že mahal proti drugim, tretji spet, da je bil v resnici Radulj tisti, ki se je bal nabildanega Kodriča, ki ga ocenjuje kot živčnega. Četrti zgodbo znova obrne na glavo; po njegovo je Radulj živčen in gospodovalen, Kodrič pa flegmatičen, čeprav z njim ne smeš imeti grdega odnosa...
