PIRAN – »Piran je socialna bomba, ki bo enkrat počila,« so nam z obupom v očeh dopovedovali vsi, ki so na pustni torek umirjeno sedeli na kraju brutalne nesreče, v znamenitem piranskem lokalu Cafe Teater. Droge, objestnost, provincialnost, ozkost pa zavist do fureštov, kot pravijo tujcem, vse to upočasnjuje piransko mladež, ki očitno vse bolj tone. To, kar jim je uspelo v noči na nedeljo, pa je bilo sploh nezaslišano, »sramotno«, kot se z besom strinjajo vsi tisti, ki jim ni vseeno.
Na pustno soboto so torej maske dokončno padle
V omenjenem lokalu, ob Mandraču, so tudi to pot priredili tradicionalni pustni ples. To rajanje je ena najbolj kulturnih in elitnih prireditev daleč naokoli. Povprečna starost našemljenih gostov je bila nad trideset; rajalo je okoli dvesto nadvse zrelih in odraslih, nikakor ne samo s primorskega konca.
Potem pa je ob pol enih zjutraj pridirjala zadrogirana in podivjana množica polnoletnih fantov, starih nekje med 18 in 22 leti. »To so fantje, ki nič ne delajo, pravzaprav se ukvarjajo le s preprodajanjem droge,« je pripovedoval lastnik lokala Bojan Salomon, 44-letni Velenjčan, ki že sedemnajsto leto vodi različne piranske lokale; Teater, denimo, je v njegovih rokah že 14. leto. »Ti fantje so močno jezni, ker jim ne pustim, da bi v mojem lokalu preprodajali drogo,« je Salomon nemara že v uvodu zadel v srž problema.
Na čelu te bande, v kateri so, kot smo izvedeli, sicer majhne ribe, je bil 22-letni Samo Saksida, sin občinske svetnice Zore Mužinić, znani piranski prestopnik, ki je bil več po zaporih in poboljševalnicah kot kje drugje, izvemo od Salomona. »Ta, ki je za novo leto s pištolo mahal in grozil nekim Ljubljančanom«, je še dejal. »Odpeljite ga, da ne bo delal sramote,« je tedaj Salomon nemudoma poklical tamkajšnje policiste, od njih pa je medtem to opozorilo očitno povsem neprofesionalno pricurljalo v javnost, ušlo, kot se reče.
Samo Saksida je pred časom prišel iz zapora, zdaj je na pogojnem. »Odkar se je vrnil iz zapora, je postal tem mladim brezdelnim dilerjem pravi idol. Pri čisto vseh pizdarijah je zraven!« je pojasnil Salomon v bolj grobem tonu. Nekakšen vodja piranske tolpe, ki naj bi že za lanskega pusta uprizorila podoben napad kot v noči na nedeljo. V portoroškem Tivoliju naj bi nekoga močno premlatili, mu zlomili čeljust in še marsikaj. »In to v istih uniformah!« je sredi njegove kavarne povzdignil glas Salomon, tako da so se nekateri gostje rahlo zdrznili.
V četniških uniformah
Ravno v teh vojaških uniformah, nekateri bi jim rekli četniških, pa jih je sedmero pošteno omamljenih prišlo pred Teater tudi to nedeljo, ob pol enih zjutraj. Kadar so pijani in zadrogirani, se počutijo močne, smo izvedeli. Najprej so se vihravo in objestno postavili pred fotografski objektiv, za družabno omrežje. Krohotali so se na ves glas in dvigovali desnice v Hitlerjev pozdrav. Nekateri so dvignili plastične mitraljeze in se pripravljali na krvoločni boj. Na maščevanje. »Česa takega še nisem videl, pa sem v življenju, verjemite, videl že marsikaj!« je z ogorčenjem govoril Salomon. Gostje so še naprej rajali in si niso niti v najbolj morečih sanjah predstavljali, kaj se mladcem medtem plete po glavah.
Napočil je čas za vojno
Dva si očitno nista upala v lokal, preostalih pet – Patrick, Dejan, Timotej, Amir ter vodja Samo – pa si je v tistem nadelo še roparsko masko. Tedaj so se peterici videle le še oči, prepojene s srdom. Pri koncu lokala so vstopili, razjarjeno prileteli in začeli težiti ter razbijati: »Dajte nam pijačo!« Tisto zastonjskarsko, seveda.
»Nehajte razbijati!« jim je zabičal lastnik Bojan, a jih je s tem le še podžgal. Začeli so razbijati, steklenice in kozarci so leteli na vse strani, gostje so prestrašeno bežali sem ter tja, nekateri v dvorano, drugi iz lokala.
Kmalu zatem je začela teči še kri
»Res, nisem videl, kako so ga štihnili,« je priznal Salomon, ki ga je takrat Samo, edini, ki je imel pri sebi hladno orožje, hotel zabosti, a ga je sodelavec še pravi čas potegnil k sebi. Dobil je le močan udarec po glavi in zarezo v roko. Robert Leskovšek, 61-letni Trboveljčan, nadvse umirjen in dragocen vikendaš, kot pravijo občasnim prebivalcem Pirana, take sreče ni imel. Ves okrvavljen je obležal na tleh. Samo ga je petkrat zabodel, prebodel naj bi mu tudi jetra in pljuča. »Jaz sploh ne vem, kdaj sem jih fasal. Kar naenkrat sem začutil bolečine,« je naslednji dan v izolski bolnišnici pripovedoval Bojanu. »Fajn so me morali udariti, potipal sem in opazil kri,« mu je opisoval trenutke, ko je po Robertovih žilah potoval predvsem adrenalin. »Ali je poskušal ukrepati ali pa je nič kriv, še manj dolžan preprosto naletel,« si še vedno ni povsem na jasnem Bojan Salomon.
Njegova žena je poklicala reševalce, ti pa so bili takrat menda o tem že obveščeni. Kljub temu so potrebovali debele pol ure. Robert je medtem krvavel, prihajali so tudi policisti.
Nekdo od objestnežev se je zadrl: »Policija!«
To je bil znak, po katerem so vsi skupaj stisnili rep med noge in strahopetno pobegnili. Toda le za slabo uro, ko jih je policija že našla ter jim odvzela prostost. Samu Saksidi so zasegli tudi okrvavljeni nož.
Na pustni torek je bilo na videz vse spokojno. Galebi so letali, morje je šumelo. Gostje lokala Cafe Teater so umirjeno srebali svoj napitek, Bojan Salomon pa se še zdaleč ni pomiril: »Koliko časa bomo morali še trpeti to primitivnost? Vsako leto pozimi je ista pesem. Sploh, ker se v tem letnem času zaprejo vse beznice in potem nimajo kam. Toda občinarji si neprestano zatiskajo oči. To, da se policisti zapeljejo le en krog po Piranu, je brez zveze, to je tako, kot da jih ni.«
In kot je še nekdo zapisal: »Povzročitelji so otroci z dosjeji, dolgimi kot knjiga Vojna in mir.«
Slučajno sem bil tam
V izolski bolnišnici smo obiskali nesrečnega Roberta. Prestal je več kot štiriurno operacijo. Videlo se je, da je povsem nemočen, še v šoku. »Čist' slučajno sem bil tam,« je komajda izdavil, še ves v cevkah. »O tem, kaj je bilo, pa nočem govoriti.« Saj ne veš, ali bi se bolj bal kriminalcev ali sistema, ki ščiti kriminalce.
Že dva dni ne spim
V Cafe Teater je prisedel tudi moški, ki je bil priča klanju. Imena ni hotel izdati: »Zemunec mi lahko rečete.« Dejal je, da je v življenju videl že veliko gorja, česa takega pa še ne. »Že dva dni ne spim.« Okrcal je še policiste: »So kot otroci, bojijo se in tresejo kot fliper.« Pred turistično sezono pa priporoča, naj občinarji na tablo napišejo: »Welcome! Vstopate na lastno odgovornost!«