V Tivoliju mafijski
 obračun ali pomota?

LJUBLJANA – Zgodilo se je v četrtek, 2. avgusta 2001, ko sta zamaskirana neznanca, oborožena z orožjem z dušilcem, pod tivolskim bazenom v Ljubljani s streli v glavo obračunala s 25-letnim Borovničanom Zoranom Nikolićem. Priča umora je bil Zoranov prijatelj, ki je slišal le žvenketanje razbitih avtomobilskih stekel, v vozilu pa je na sedežih mrtev obležal fant, ki je nekoč celo sanjal, da bo postal policist. Med preiskavo zločina se je porajalo mnogo vprašanj, a odgovorov do danes nismo dobili, ostalo je pri večkrat izrečeni neznanki: je bil Zoran žrtev brezobzirnega mafijskega obračuna ali je padel zaradi tragične pomote.

Preiskava krvavega obračuna na parkirišču je obstala nekje na četrt poti. Podatkov, do kod so se dokopali kriminalisti, ki so takrat preverjali množico ljudi, s katerimi je Zoran Nikolić prihajal v stik, sploh ni. Takrat se je zdelo, da bi bila lahko najbolj vroča sled dejstvo, da se je Nikolić prej znašel med osemnajstimi obtoženimi iz tako imenovanega koprskega mega procesa proti skupini domnevnih preprodajalcev mamil. Bil je v skupini osumljencev, ki so jih aretirali dobro leto pred zločinom, točneje aprila 2000. Osumljenci so deset mesecev ždeli v priporu, preden se je marca 2001 končno začel proces, ki se je od začetnega slovesa mega procesa sfižil v skromen epilog. Za policijo in tožilstvo se je mega sojenje res klavrno končalo, saj je sodišče izreklo zaporno kazen le šestim obtoženim, pet jih je obsodilo na pogojne, proti trem pa so obtožnico umaknili.

Glede domnevne vpletenosti Zorana Nikolića v združbo preprodajalcev ni prav nič jasno. O njegovi morebitni soudeležbi se sodišče ni izreklo, ker so ga streli pokosili že pred koncem postopka. Če sledimo mnenju, da je Nikolićeva smrt vendarle povezana s procesom, bi lahko pritrdili mnenju, da je prav njega doletela najhujša kazen, nikoli pa ne bo stoodstotno jasno, s čim si je nakopal smrtno kazen, ki sta jo izvršila zamaskirana neznanca.

Streli po treningu

Zoran Nikolić, doma iz Borovnice, se je izučil za električarja, imel je redno zaposlitev, zraven pa je treniral boks. V tem športu je bil odličen, eden boljših pri nas, saj je bil leta 1993 celo mladinski državni prvak v super težki kategoriji.

Tako kot je imel navado, se je tudi v četrtek, 2. avgusta 2001, v Hali Tivoli udeležil treninga. S kolegom Nenadom C. sta ob 22. uri zapustila dvorano in se napotila do svojih avtomobilov. Ko sta stopila vsak do svojega avta, parkiranih nedaleč vsaksebi, je Zoran sedel v svojega belega golfa, Nenad pa je v svoje vozilo segel po pijačo.

Nenad je pozneje povedal, da je nenadoma počilo avtomobilsko steklo, nobenih strelov ni bilo slišati. Še nekajkrat je pritajeno počilo, kar naj bi pomenilo, da sta storilca uporabila orožje z dušilcem zvoka. Avtomobilska stekla so bila sesuta, v golfu je na sedežih mrtev obležal Zoran Nikolić.

Nenad se je po nenavadnem pokanju zdrznil in dvignil pogled, takrat pa je pri prijateljevem avtomobilu uzrl zamaskirana neznanca z orožjem v roki. Eden od dvojice je pištolo nameril proti Nenadu in mu zagrozil, zato se je ta prestrašeno pognal v beg.

Ko sta opravila krvavo delo, sta s kraja zločina ušla tudi neznanca. Eden naj bi imel na glavi bejzbolsko kapo, to pa je vse glede opisa napadalcev. Nenad je takoj obvestil policijo, ta je zavarovala kraj zločina in se lotila iskanja sledov.

Strašno novico so Zoranovim staršem policisti sporočili šele naslednji dan dopoldne, javnosti pa so posredovali le nekaj skopih podatkov in hkrati zaprosili morebitne priče dogodka oziroma vse, ki bi vedeli kar koli koristnega za preiskavo, da pokličejo znano številko 113 ali anonimno številko.

Kot vselej v podobnih primerih se je policija znašla pred uganko: najprej poiskati motiv za umor in potem razpredati mrežo poizvedovanj. Na prva vprašanja smo takrat dobili le odgovor, da ni znano, da bi bil pokojni vpleten v kakšne kriminalne posle. V skladu z znanim pravilom, da med preiskavo ne dajejo izjav, so v policiji zamolčali tudi morda najpomembnejši podatek, da je bil Zoran Nikolić eden od obtožencev iz koprskega procesa.

Glede dogajanja v zvezi z aretacijo domnevne koprske kriminalne združbe je znano, da so kriminalisti jeseni 1999 zaznali, da je Obalo preplavil nov val mamil, sedež dobaviteljev pa naj bi bil v Ljubljani. Kot rečeno, aprila 2000 so po dolgotrajni preiskavi aretirali kar štiriindvajset osumljencev, s čimer naj bi pretrgali najpomembnejšo mrežo preprodajalcev mamil, med njimi se je znašel Nikolić. Osemnajst jih je naslednje leto sedlo na zatožno klop koprskega sodišča, že na začetku sojenja pa se je izkazalo, da dokazi slonijo na dokaj trhlih temeljih. Nekaj znanih imen med obtoženci je sicer nakazovalo, da so bili kriminalisti na pravi poti, toda zadnjo besedo je imelo sodišče. Zoran Nikolić je prišel na prostost po enajstih mesecih pripora, njegovo ime med soobtoženci pa ni vzbujalo pozornosti, veljal je za majhno, nepomembno ribo. Dokazi so temeljili na tajnih prisluhih in Zoran naj bi se znašel zraven prav zaradi telefonskih pogovorov z nekaterimi osumljenci.

Po odpravi pripora je Nikolić na prostosti čakal nadaljevanje sodnega procesa, toda umor je preprečil njegovo udeležbo. Zločin se je zgodil 2. avgusta, za 28. avgusta pa je bila napovedana obravnava. Povezava med njegovo likvidacijo in nadaljevanjem sojenja je dokaj očitna.

Zoranov oče je po sinovem umoru izrazil prepričanje, da so fanta zagotovo umorili plačani storilci, hkrati pa je zagotavljal, da sin ni bil vpleten v nobene kriminalne posle. Potrdil je, da je Zoran nekatere ljudi iz koprskega procesa poznal, niti sanjalo pa se mu ni, je dejal, kdo se ga je hotel znebiti in zakaj. V potrditev sinove nedolžnosti je dodal, da je Zoran nekoč resno razmišljal, da bi se izšolal za policista, potem pa je misel opustil.