LJUBLJANA – Čakajoč na sodbo v imenu ljudstva je Uroš Brvar, 50-letni voznik smetarskega vozila ljubljanske Snage, padel v krčevit jok. Stisnil je roko tožilki dr. Katarini Bergant in se ji zahvalil. Nasmehnila se mu je: »Saj drugače ne gre.«
Predstavnica organov pregona je namreč na včerajšnjem nadaljevanju sodnega procesa na ljubljanskem okrožnem sodišču višji sodnici Ireni Škulj Gradišar sporočila: »Glede na izvedeni dokazni postopek tožilstvo umika obtožbo zoper obdolženega Brvarja.«
Zlila se je z barvo smetnjakov
Obtožen je bil povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Pretila mu je kazen do osem let zapora. Tragedija se je zgodila 11. februarja predlani, nekaj minut pred deveto uro zjutraj je pred stanovanjskim blokom v Šarhovi ulici pod kolesi komunalnega vozila umrla 71-letna Katarina Sokač. Policisti so poročali: voznik je pri speljevanju s prednjim delom vozila trčil v peško, ta je padla po vozišču. Poškodbe so bile tako hude, da je na kraju dogodka umrla.
Brvarja so posadili na zatožno klop, očetu treh mladoletnih otrok in enega polnoletnega so očitali, da bi lahko preprečil nesrečo, če bi bil pri speljevanju bolj pozoren. V tistem je čakal le na znak svojih kolegov, ki sta, potem ko sta spraznila smetnjake, stopila na prostor na zadnjem delu tovornjaka in mu dala znak, da lahko spelje.
Voznik je vztrajal, da peške sploh ni videl, da je preveril vsa ogledala in šele nato speljal. »Ne vem, iz katere smeri je prišla, morala je stati pred levim sprednjim delom tovornjaka, pa še to čisto blizu. Iz kabine je nisem mogel videti, pogled nanjo so zakrivala varnostna ogledala. Če bi kar koli zaznal, bi se ustavil.«
Tudi izvedenec za analizo prometnih nesreč Janez Kopač je ugotovil, da Brvar ni imel možnosti, da bi z voznikovega sedeža opazil oškodovanko, ki je stala pri levem sprednjem kotu vozila. »Osebe v temnih oblačilih se v zunanjem ogledalu desno zgoraj tako rekoč ne opazi, saj se zlije s črno barvo smetnjakov na levi strani vozila, črni zabojniki za smeti jo absorbirajo.« Izvedenec je tudi menil, da se voznik – če je bil pripet z varnostnim pasom – ni mogel tako dvigniti s sedeža, da bi lahko videl tudi pred tovornjak. »Bila je ena čudna situacija zakritja gospe in pri speljevanju se je zgodila nesreča.«
S tem bo moral živeti
Včeraj so si ogledali policijski album fotografij s prizorišča tragedije. Ko je ena od fotografij prikazovala povoženo žensko, je Brvar globoko zavzdihnil in spustil pogled. Potem se je oglasila tožilka Bergantova: »Imamo primer prometne nesreče, ki se je končala z najhujšo možno posledico, smrtjo Katarine Sokač. Vendar pa menim, da vzroka za nesrečo in njene posledice ni mogoče pripisati malomarnosti obdolženca. Nesporno je, da se je peška znašla pred tovornjakom, da se je v temnih oblačilih zlila z okolico in da se je na zunanjih ogledalih ni dalo videti. Bila je v njegovem mrtvem kotu. Tudi na strani peške je del odgovornosti, saj se je tovornjaku preveč približala. Kar se je zgodilo, je bilo splet nesrečnih okoliščin. Zato umikam obtožbo.«
To tožilci storijo le redkokdaj, že večkrat je bilo slišati, da jim nadrejeni odsvetujejo umikanje obtožbe sredi sodnega procesa, zato je Brvarjev odvetnik Dean Gončin dejal: »Obramba se tožilki zahvaljuje za pogum.«
Sodbo, s katero zavrne obtožbo, izreče sodišče, če je tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave umaknil obtožbo, veleva zakon o kazenskem postopku. »Ko se to zgodi, lahko torej sodišče izreče le zavrnilno sodbo,« je odločitev obrazložila sodnica. Ker sta se obe strani – tožilstvo in obramba – tudi odpovedali pritožbi, je primer pravnomočno končan.
Ko je Uroš Brvar odhajal iz sodne palače, je še vedno komaj zadrževal solze. »Ko sem stopil iz vozila in videl, kaj se je zgodilo... Sklonil sem se nad gospo, in čeprav sem v hipu spoznal, da ne morem ničesar storiti in da je mrtva, sem ji začel v obupu dajati umetno dihanje, vse bi dal, da bi ji lahko pomagal. Tožilka (avtorica obtožbe Helena Zobec Dolanc, op. p.) mi je na sodišču očitala, da se nisem udeležil pogreba te gospe. Res se ga nisem, za to sem bil duševno popolnoma nesposoben. Še vedno mi je tako hudo, da je umrla, toda s tem bom moral živeti.«