SODRAŽICA – Zgledno podjetje Fibran s sedežem v Novem mestu in proizvodnim oddelkom v Sodražici doživlja burno obdobje. Včeraj je namreč spet zagorelo!
Prvič, v začetku septembra, je bilo tam pod Travno goro – katastrofalno. Gasilci tamkajšnje regije zlepa ne bodo pozabili, kako so morali iz Ribnice, kjer so se zbrali na gasilskem tekmovanju, oddrveti v Sodražico. Ko je hotel predsednik Gasilske zveze Ribnica Cveto Marinšek le še spustiti zastor in se zahvaliti petstotniji udeležencev, so se vrste postrojenih gasilcev začele nenadoma sesuvati kot domine. »V Sodražici gori, zeleno-modra tovarna je v plamenih! Pohitimo!« Sirene so zatulile, nepregledni gasilski kordon je odbrzel proti deset kilometrov oddaljenemu podjetju Fibran, naravnost proti eni največjih proizvodnih linij za izdelavo toplotne izolacije iz ekstrudiranega polistirena v Evropi. Takrat pa 138 gasilcev izjemno nevarnemu ognju ni in ni moglo priti do živega. Škode naj bi bilo za več kot milijon evrov, tovarna je morala za dolge tri mesece prisilno ustaviti proizvodnjo.
Pri reševanju Fibrana so bili takrat ranjeni štirje delavci, dva gasilca pa huje. Generalni direktor Kostas Psaroulis, lastnik podjetja je sicer družina Dimitriosa Anastasiadisa, seveda ni pozabil na vrle gasilce ter jim ob prijetnem obedu na Otočcu podelil zahvalne plakete; domačemu PGD Sodražica pa nabavil še tako želeno motorno žago za razrez pločevine.
»Vesel sem bil, ko se je končno vse uredilo, popravilo in zagotovilo, da bo požarna varnost odslej vendarle na mestu, in da so temu vidiku, kot nam je bilo zagotovljeno, posvetili neprimerno večji poudarek,« je včeraj premišljeval sodražiški župan Blaž Milavec. Potem pa zaskrbljeno zavzdihnil: »Na žalost očitno še premalo …«
Fibran je decembra lani ponovno zagnal proizvodnjo ter se na svoji spletni strani pohvalil – »Fibran je vstal kot feniks iz pepela!« Petega januarja letos so za nameček zaznamovali še deseto obletnico podjetja Fibran Nord. Enajst dni zatem, včeraj, je bil ogenj spet v strehi.
Poveljnik Gasilske zveze Ribnica, sicer pa domačin Metod Pucelj, je tako kot sleherni dan vstal že ob petih zjutraj. »Ni dneva, pa naj bo petek ali svetek, vselej vstanem tako zgodaj, najprej nafutram zajčke, zatem zajtrkujem.« To pot je bila na njegovem jedilniku domača tlačenka. »Namesto ob pol šestih pa sem jo pojedel šele ob devetih …« Medtem ko se je oblizoval in jo nežno rezal, kos za kosom, je ob 5.40 zatulil alarm. V Fibranu je spet zagorelo! Metod, ki je že štirideset let gasilec, ni prav nič premišljeval, od mize ga je kar izstrelilo, v naslednjem trenutku je že tekel po domačih stopnicah navzdol in šele tedaj ugotovil, da ima v roki še vedno nož, s katerim je rezal tlačenko, »s tem pa si res ne bom mogel nič pomagat!« je dognal in ga v teku odvrgel.
Štirideset gasilcev iz več bližnjih društev je bilo sprva prepričanih, da bodo imeli spet opravka s tako težavno nalogo, kot so jo imeli že septembra, a so na srečo delovali in gasili tako modro, tako hitro, da so ob 8.07 že končali. Škode je bilo neprimerno manj, zadimljeno, kot pravi Pucelj, je sicer kompletno, prav tako ostrešje, »toda na zunaj vendarle ni primerjave!«
S tem, da je bil manjši požar, kot nas je želela jadrno pomiriti prokuristka Darinka Breglec, se Pucelj ne strinja. »Veste, tukaj so v igri vselej sekunde, če bi se ogenj začel širiti, bi bilo tako kot septembra!« Bila bi katastrofa.
In kaj je bil vzrok požara? Breglečeva ni bila posebno zgovorna. Da imajo sicer idejo, svojo analizo, da sumijo, da je bil podoben vzrok kot septembra, da pa ne želijo dajati izjav, vse dokler ne bodo forenziki podali uradnega poročila. A kaj, ko forenziki niso zaključili niti septembrskega požara.
Še najbolj jasen je bil prvi mož Sodražice, ki ga seveda skrbi za svoj kraj, takšno ponavljanje meče sila slabo luč na podjetje, ki je pomemben socialni (zaposlitveni) element, prav tako pa župana skrbijo tehnologija in materiali, ki v Fibranu povzročajo očitno tveganost. »Tudi to pot naj bi šlo za statično elektriko, ki se pojavlja pri izdelavi molekul stiropora in zaradi katere se očitno vname.«
Prav vsi pa so si naposled oddahnili, da je s tistimi štirimi, ki so v času, ko se je spet vnelo, dežurali in bili na svojem delovnem mestu, vse v najlepšem redu. Fibran namreč dela vsak dan, nepretrgoma. Nemudoma so jih sicer prepeljali v Ljubljano, na opazovanje, saj so bili izpostavljeni dimu in imeli težave z dihanjem. Še posebno so veseli, da ni kaj hujšega z Janezom Arkom, ki je nasrkal že ob septembrskem požaru. Janez je namreč tako prostovoljni gasilec kot tudi delavec v Fibranu.