LJUBLJANA – Prvi sodni proces so v novozgrajeni ljubljanski sodni palači izpeljali 30. julija 1902. Šlo je za civilni spor majhne vrednosti (100 kron). Obravnavo je vodil tedanji sodni tajnik Ivan Kavčnik, ki je pozneje postal prvi predsednik Višjega deželnega sodišča v Ljubljani. Mogočna zgradba na Tavčarjevi ulici torej že častitljivih 115 let služi svojemu namenu, le sodišča, ki so domovala v njej, so skozi čas spreminjala svoje nazive, zdaj so denimo njeni gostje slovensko vrhovno ter ljubljanski višje in okrožno sodišče.
Zgodovina vrhovnega sodišča od Avstro-Ogrske do danes je zapisana v publikaciji Vrhovno sodišče skozi čas, ki sta jo pripravili vodja centralne pravosodne knjižnice mag. Marjeta Oven in bibliotekarka Maja Vavtar. Romana Ciko Hočevar iz službe za odnose z javnostmi pa je prispevala poglavje o tem, kdaj in kako smo sodno palačo gradili ter kako je spreminjala svoj videz.
Ob njej je bila nekoč jetnišnica
Kjer stoji danes, so bili nekoč travniki in vrtovi. Že pred velikim potresom, ki je Ljubljano prizadel leta 1895, pa je tedanja Sodna uprava poizvedovala, kje bi lahko zgradili novo sodno palačo. Graditi so jo začeli leta 1898, načrte je izdelal neznani arhitekt, gradnjo pa je nadziral dunajski arhitekt Anton von Spindler. Bila je ena najprestižnejših zgradb, zgrajenih v času županovanja Ivana Hribarja, zgrajena je bila leta 1902, leto pozneje pa je dobila tako imenovani zaključni kamen, in sicer ploščo na desni strani glavnega vhoda z napisom: AEDIFICATUM SUB AUSPICIIS IMPERATORIS FRANCISCI JOSEPH I MDCCCIC–MDCCCCII.
Notranji prostori so bili razdeljeni simetrično. V osrednjem rizalitu prvega in drugega nadstropja sta bili veliki razpravni dvorani, pred katerima sta bili tako kot v pritličju čakalnici za občinstvo. Pri levem stranskem vhodu sta bili še dve razpravni dvorani, v prvem nadstropju zbornica, v drugem nadstropju pa še ena razpravna dvorana. V pritličju, gledano od glavnega vhoda, je bil poseben trakt za porotno dvorano in njene stranske prostore. Porotna dvorana, ki je svoj videz ohranila do danes, je imela višino dveh nadstropij.
Leta 1937 je znani slovenski kipar Tine Kos ustvaril kip Pravice, ki še danes stoji desno od glavnega vhoda. Po drugi svetovni vojni, leta 1947, so stavbo po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie zvišali za eno nadstropje. Decembra 2007 pa je bila sodna palača razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Pred sodnico jo je
28-krat zabodel
Na desettisoče človeških usod so s sodbami v imenu ljudstva določili v tej palači, ogromno zlikovcev od tam poslali za zapahe, v ljubljanski sodni palači pa sta se v zadnjega pol stoletja celo zgodila tudi dva umora. Bilo je kajpak v času, ko za varnost uslužbencev, strank in obiskovalcev še zdaleč ni bilo poskrbljeno tako kot danes, detektorja za odkrivanje kovin še niso poznali in na sodnijo si lahko pretihotapil marsikaj. Kot je za revijo Več povedala nekdanja sodnica občinskega sodišča Zdenka Bukovec, se ji leta 1968 ni zdel niti najmanj smešen črni vic, ki je zakrožil po Ljubljani. Kaj moškega najbolj zrevoltira? Ko te ena ženska toži, ti druga sodi in si tretja vse to zapisuje.
Oktobra 1968 je Bukovčeva sodila v manjšem procesu. Ko sta se Silvo Fabjan iz okolice Štanjela in Katica Magoš razšla, je ona zahtevala, naj ji pred Kino Šiška prinese in ji vrne njen parazol. Silvo je prišel, toda z dežnikom nabutal Katico ter ga na njej polomil. Zaradi poškodb in zlomljenega dežnika ga je tožila. »Razprava se je začela povsem mirno. Ko pa sem toženca vprašala, koliko zasluži, je pograbil stol in začel zamahovati proti meni, češ da ga nimam pravice spraševati o tem. Pomirila sem ga, toda vstala je tožnica in trdila, da Fabjan ni normalen, zato zahteva, naj ga pregleda psihiater. Sprejela sem njen predlog in ga ravno narekovala zapisnikarici. Tedaj pa sem v njegovih rokah zagledala nož. V trenutku je bil pri dekletu in jo začel zabadati.«
Sedem strelov na ženo
Kdo ve, nemara bi Fabjan napadel tudi sodnico, a je ta skočila skozi okno. »Tudi o tem skoku so se pozneje razširili dovtipi, da sem zagotovo trenirala skok v globino, saj so izmerili, da je od okna do tal 2,6 metra.« Magoševi pa ni bilo pomoči, na njenem telesu so našteli 28 vbodov. Fabjana so obsodili na 12 let zapora.
O drugem umoru v ljubljanskem hramu pravice pa so poročali leta 1977. Priča mu je bil tudi odvetnik Božo Štefančič. »Šele ko sem živ in zdrav pritekel na plan, sem se zazrl v nebo: 'O, zlato sonce, še siješ',« je dejal za Več. V ločitvenem postopku je zastopal Ljubljančanko Jožico Hrvat. »Ko sva se pojavila na hodniku pred dvorano 327, se je z drugega konca hodnika zagnal proti nama njen mož Miroslav. 'Kaj je zdaj, se boš res ločila?' je kričal, ona pa mu je odvrnila, da se bo. Čisto blizu smo si stali, jaz med njima. Naenkrat sem v njegovih rokah zagledal pištolo.«
Delovi kronisti so o tragičnem dogodku zapisali takole: Miroslav naj bi Jožico prepričeval, da si premisli glede razveze in odide z njim. »Ne grem.« V prepir je posegel Štefančič in Miroslava opozoril, naj da mir, sicer bo poklical miličnike. Takrat pa je Hrvat iz žepa plašča potegnil pištolo ter sedemkrat ustrelil proti ženi. Šest krogel jo je zadelo, obležala je mrtva. Hrvata so zaradi umora obsodili na 10 let zapora.
Zapor so podrli 1952. Monumentalna dvonadstropna palača s prevladujočimi neorenesančnimi in neoklasicističnimi elementi ter z glavno fasado v antičnem slogu, pri kateri so bili zlasti opazni štirje močni jonski stebri, ki so se dvigovali v srednjem, izpostavljenem delu skozi obe nadstropji, meri 604.672 kvadratnih metrov. Najprej so zgradili veliko sodno poslopje in nasproti njega uredili vrt. Ta je segal do sedanje Pražakove ulice, sredi njega pa je stala jetnišnica, ograjena z visokim zidom. Ta je bila s sodno palačo povezana v njenem zadnjem krilu in s stranskimi trakti ter je lahko sprejela 380 jetnikov. Šlo je za mešani tip jetnišnice, saj so v njej sobivali moški, ženske in mladoletni prestopniki. Zapor so podrli leta 1952, na tem kraju pa zgradili stanovanjske bloke. |