V požaru izgubili očeta, sami obdelujeta kmetijo

IVANCI – Mineva šesto leto, odkar je v Ivancih, streljaj od Moravskih Toplic, velikanska tragedija spremenila življenje na veliki in urejeni domačiji Antolinovih. Res je, iz hleva se še vedno oglaša živina, na dvorišču še zapoje petelin, a kaj ko to ni nič v primerjavi z idilo, v kateri je do konca oktobra 2008 živela štiričlanska družina: 43-letni Marjan, ki se je poklicno ukvarjal s kmetijstvom, predvsem kravami molznicami, pridelavo pšenice in krompirja, takrat 37-letna Cvetka, zaposlena v Muri, ter 15-letni dvojčici Monika in Marjanca, dijakinji 1. letnika srednje kmetijske šole v Rakičanu.

Usodni zublji

Vse skupaj se je začelo 28. oktobra zvečer. Družina se je po napornem pospravljanju kmetijskih pridelkov vrnila domov okoli 20. ure. Cvetka je odhitela v sosednje Gančane k hudo bolnim staršem, Marjanca je še nekaj pospravljala krog hiše, Monika pa v kuhinji pripravljala večerjo.

Ker je bilo zunaj že mrzlo, je hotel Marjan zakuriti v kuhinjskem štedilniku. Pa ni in ni hotelo zagoreti, najbrž zaradi vlažnih drv. Takrat je storil usodno napako in segel po plastični posodi z bencinom. Malce ga je zlil v kurišče, a zaman. Ko je poskusil dodati še nekaj vnetljive tekočine, se je ogenj nenadoma prebudil in izbruhnil ter zajel še Marjana, ta je stekel proti izhodu, da bi odvrgel posodo z bencinom.

A bilo je prepozno, tudi ta je zagorela, tekočina se je tedaj razlila še po hodniku, ki je bil takoj v plamenih. Ogenj se je bliskovito širil, Moniko, ki je poskušala zapustiti kuhinjo, je hudo opeklo, predvsem po rokah in nogah, še hujše opekline je med gašenjem dobil oče Marjan.

Monika se z grozo spominja najhujših minut v življenju: »Morala sem skozi ogenj, če sem se hotela rešiti. Najprej mi je spodrsnilo, padla sem in začela goreti po desni strani. Sestra nama je od zunaj pomagala odpreti vrata, da sva lahko bežala. Toda ati ni hotel ostati zunaj. Dejal je, da mora gasiti. Medtem sva s sestro poklicali mamo, ki je bila pri babici v Gančanih. Po desetih minutah, ko je ati spet prišel ven, sva videli, kako mu kar odpadajo kosi tkiva, predvsem z rok. Mama je hitro prihitela domov in naju takoj odpeljala v bolnišnico v Rakičan, saj je bilo to hitreje, kot če bi čakali na reševalce. Zdravniki so povedali, da bi ati umrl že v desetih minutah, če ga ne bi prepeljali, saj je imel poleg hudih opeklin še zastrupitev dihal.«

V soboški bolnišnici so Marjana nemudoma poslali v umetno komo in ga skupaj z Moniko in rešilnim avtomobilom odpeljali na UKC v Maribor. Tam je slab mesec pozneje, 24. novembra, izgubil svojo zadnjo bitko. Ne da bi se vmes prebudil iz kome.

Moniki so med dvotedenskim bivanjem v mariborski bolnišnici presadili precej kože.

Superkmetovalki

Tista jesen se je, razumljivo, zarezala kot nož v življenjsko pot obeh dvojčic, Marjance in Monike, danes dvajsetletnih deklet. Ognjeni zublji so jima pogoltnili očeta, ko sta komaj zakorakali v prvi letnik šolanja za hortikulturni tehnici. Z mamo Cvetko sta tako ostali sami na kmetiji, veliki 25 hektarjev. Nikoli nista tarnali ali čakali na tujo pomoč, marveč zavihali rokave ter se poprijeli z izzivom. Že vajeni težaških naporov sta odtlej le še bolj garali. »Ati bi bil danes ponosen na naju!« otožno pove Monika. Marjanca je nedavno postala mlada prevzemnica kmetije, osem minut starejša sestra pa njena namestnica. Na kmetiji, ki je usmerjena v pridelavo koruze, pšenice, krompirja in buč, pomaga še Marjančin fant Jožek, razpet med dekletovo in bratovo kmetijo v bližnji Bogojini. Tam Tomaž Puhan redi 120 glav živine, med temi je 40 krav mlekaric. Tudi Jožek in Tomaž sta ostala brez očeta, zato sestri dvojčici pomagata še v Bogojini. »Naloge si razdelimo, da vse lažje teče, pravi Marjanca.

Dvojčicama pa še zdaleč ne umanjka poguma. Seveda ni bilo zmeraj lahko, saj sta morali kar nekaj let sprva zjutraj v hlev, šele nato v šolsko klop.

Po končani šoli sta Marjanca in Monika usodo vzeli v svoje roke! Nista le prevzeli kmetije, načrtujeta še več, kupili bosta še dodatna zemljišča ter zgradili, pogumno, nova skladišča za pšenico! Dvojčici sta kmetijstvu zapisani že od mladih nog, saj sta bili že kot osnovnošolki vsako jutro ob petih v hlevu in poskrbeli za dvajset glav živine. »Nakar sva se uredili in šli naravnost v šolo, ko pa sva prišli domov, takoj na traktor in na njive, zvečer pa spet v hlev,« pove Monika ter doda, da je bilo že naslednji dan popolnoma enako.

Dekleti nista od muh, njun pogled je vizionarski. Ker v živinoreji ne vidita prihodnosti, sta sklenili, da pozornost načrtno preusmerita v poljedelstvo. Tako na petindvajsetih hektarjih zemlje posejejo že okrog deset hektarjev pšenice in enako koruze ter nekje po hektar buč in krompirja. Tudi sami sta veliko na traktorju, z rotobranami pripravljata njive in orjeta. Sestri načrtujeta še nakup dodatne zemlje ter gradnjo hale oziroma skladišča za zrnje. Ker pa bo 40.000 evrov vredna naložba za njiju prevelik zalogaj, že nestrpno pričakujeta naslednji razpis kmetijskega ministrstva. »Dandanes ni enostavno biti kmet,« podčrta Monika.

Opazili smo: starši so jima vcepili obilo delavnosti, potrpežljivosti in odgovornosti, dvojčici sta zato najlepši zgled vam in nam, ki nenehno tarnamo nad vse večjo brezposelnostjo, žugamo in se zapletamo, hkrati pa premalokrat pomislimo – da brez dela pač ni jela!

Premagale zlo

Ko stroji potihnejo, zapiha panonski veterc in se vse okoli kmetije umiri, ne moreta mimo najhujše nočne more, ki jima jo prikliče spomin in ki je zlepa ne bosta pozabili. Takrat se spomnita tistih zubljev, ki so hoteli vzeti njiju in ki so vzeli očeta. Pa to sploh ni bila edina tragedija v tistem času, medtem ko se je Marjan boril za življenje, je 8. novembra umrl še njun dedek. Zelo slabo je bilo tudi z babico, ki je preživela več možganskih kapi in bila skoraj nepokretna. Življenje na kmetiji se je po vseh teh tragedijah domala zaustavilo. V tistem času je bilo zelo hudo. Brez Marjana, ki je garal od zore do mraka, se je zdelo, da se bo vse sesulo, toda ne, prav nasprotno, Antolinove ženske so bile premočne, da bi dovolile, da se vse poruši in podre, da izgine upanje in tista svetlejša prihodnost.

Dvojčici sicer že leto dni živita brez mame, ki si je našla novega partnerja in se odselila, a si še naprej družno pomagajo. »Veste, na kmetiji se lahko živi, samo če delaš. Lani nam resda narava ni bila naklonjena, saj je suša vplivala na slab donos koruze, a verjamem, da bo letos že bolje, saj nameravamo pospešiti namakanje,« je polna optimizma hortikulturna tehnica Monika, njena sestra Marjanca pa le še doda, da imata še ogromno načrtov s kmetijo; prepričani sta, da sta na pravi poti!