SPODNJA VIŽINGA – Le štiri dni pred božičem, največjim družinskim praznikom, sta Vlado Šauperl in Veronika Ajtnik iz Spodnje Vižinge v občini Radlje ob Dravi ostala brez strehe nad glavo. Dobesedno brez strehe. Ko sta namreč legla k počitku, se jima niti sanjalo ni, da bosta le nekaj ur zatem brezdomca.
Uresničena nočna mora
»Pred tremi dnevi sem sanjala, da je pogorela hiša. Ko sem se zbudila, sem si oddahnila, ko sem videla, da je vse v najlepšem redu. Zdaj pa so se nočne more uresničile,« nam je vsa pretresena in s solzami v očeh razlagala 43-letna Veronika Ajtnik. Vsa pretresena je hodila okrog do tal pogorele hiše. Ognjeni zublji so bili tako uničujoči, da jima s partnerjem Vladom niso pustili niti žlice.
Česar ni pogoltnil ogenj, je uničila voda, s katero so sicer nadvse prizadevni gasilci polivali gorečo hišo. »Sredi noči je partnerico zbudilo čudno pokanje. Odšla je proti stranišču in vsa prestrašena pritekla nazaj. Oblečena le v pižamo sva stekla iz hiše, saj je ogenj že zajel lesene stopnice. Ko sva bila zunaj, se je Veronika hotela vrniti v gorečo hišo, a ji nisem dovolil. Stekel sem nazaj v hišo, da sem pograbil mobilni telefon,« se je tragičnih dogodkov z grenkim priokusom spominjal 49-letni komunalni delavec Vlado Šauperl. Ko je pritekel na plan, je po telefonu na pomoč poklical gasilce.
Dobri sosedje
Čeprav je bila ura nekaj minut pred tretjo zjutraj, so se gasilci hitro odzvali. Ko so prihiteli do goreče hiše v Spodnji Vižingi, so plameni že švigali skozi streho. Po sicer mirni soseski je odmevalo, kot bi nekdo prižigal petarde. Toda bilo je pokanje strešnih zidakov, ki so zaradi vročine s strehe padali kot domine.
Veronika in Vlado sta lahko le nemočno gledala, kako se njuna hiška spreminja v prah. Niti spodnjih hlač nista rešila iz hiše. »Hvala bogu, da imava razumevajoče sosede. Ti so nemudoma pomagali in nama prinesli nadomestna oblačila,« je dejal Vlado, medtem pa usmerjal voznika tovornjaka, ki je na dvorišče pripeljal kontejner.
V hotelsko sobo
Naslednji dan so kriminalisti preiskali pogorelo stavbo. Neuradno smo izvedeli, da naj bi požar zakrivil kratki stik na električni napeljavi. Kot nam je razložil Vlado, je bila hiša stara dobrih osemdeset let. V njej so bili stari, dotrajani vodniki. Vlado in Veronika sta imela načrte: v novem letu sta nameravala zamenjati strešno kritino in hišo opremiti z novimi, sodobnimi okni. Zdaj je požar vse obrnil na glavo. »Upam le, da bo zavarovalnica v teh hudih časih toliko prizanesljiva, da bomo dobili vsaj toliko, da bi hišo spravili vsaj pod streho,« je bil nekoliko skeptičen Vlado. Nato pa nadaljeval: »Kar je ostalo, je treba nujno podreti in odpeljati na deponijo.«
Čeprav je nesreča prišla tik pred božičem, so se našli dobri ljudje, ki so Vladu in Veroniki pomagali. Tako sta že dan po požaru vedela, da bosta imela do zgraditve nove hiše vsaj streho nad glavo. Radeljski župan Alan Bukovnik jima je zagotovil sobo v tamkajšnjem hotelu. Počitek v topli postelji bosta še kako potrebovala, saj sta se ob pomoči Veronikinih sinov že lotila pospravljanja pogorišča. »Les v ta kontejner, vse ostalo v drugega,« so bila prva navodila.
Kdaj bosta Vlado in Veronika spet stanovala pod svojo streho, je sicer težko napovedati, a skoraj zagotovo ne pred poletjem.
