V pismu vlome priznal, na sodišču pa zanikal

NOVA GORICA – Pred mesecem se je pod težo dokazov tožilke Branke Oven že zlomila četverica vlomilcev v župnišča, le njihov domnevni kolovodja, 31-letni Rom iz Kanižarice pri Črnomlju Marko Brajdič, se je odločil, da krivdo zanika. Najverjetneje je pozneje v priporu razmišljal, ali je sploh ravnal prav, preostali štirje bodo namreč najverjetneje postali kronske priče organov pregona na sojenju proti njemu. Zato je spisal in odposlal dve pismi, eno je bilo namenjeno pristojnemu okrožnemu sodniku Goranu Klavori, drugo pa tožilki Ovnovi.

Napadli tudi s solzivcem

Sredi maja je bil predobravnavni narok na kazenskem oddelku novogoriškega okrožnega sodišča. Kopica očitkov je bila v obtožbi zapisana na račun Brajdiča, 30-letnega Robija Pluta, 33-letnega Matjaža Hudorovca, 25-letnega Boruta Butale in 19-letnega Urbana Založnika. Največ grehov naj bi si nabral prav Brajdič, ki naj bi 14. januarja izruval rešetke z okna pisarne župnišča v Šmartnem pod Šmarno goro in iz njega ukradel 1060 evrov. Sam naj bi deloval tudi še, ko naj bi na svoj volvo namestil registrske tablice, ki so bile decembra ukradene v Domžalah.

Potem pa naj bi v vse skupaj zvabil še preostale obtožence. Bilo je 20. januarja, ko so pustošili pri severnoprimorskih župnikih. Najprej so skozi okno vlomili v župnišče v Ajdovščini, a odšli bogatejši le za nekaj deset evrov. Pot jih je zatem vodila v Batuje, plen iz tamkajšnjega župnišča je že bil nekoliko večji, in sicer 420 evrov.

Postajali so vse drznejši. V Braniku so župnika Jožefa Lična celo pošpricali s solzivcem, mu grozili, da ga bodo ubili kot zajca, odnesli so mu 800 evrov, telefon, mobilnik, modem in spominski kovanec Krekove banke. Med vračanjem proti Kanižarici so obiskali še župnika iz Grahovega pri Cerknici, Aleksanda Osojnika, in njegovo sestrično Dragico. Ta je zaslišal ropot, šel je pogledat, kaj se dogaja, pred pisarno pa zasačil človeka, ki sta imela na glavi kapo z izrezi za oči. Ko sta ga pošpricala, je zaprl kuhinjska vrata, jih tiščal, toda bila sta močnejša in ga odrinila, očitno pa ju je prestrašil njegov vzklik Dragici, naj pokliče policijo. Pobegnili so in kmalu so jih prijeli policisti.

Sodnija ni tržnica

Hudorovac in Plut sta s tožilstvom že pred predobravnavnim narokom sklenila sporazum o priznanju krivde, Hudorovac je bil zato po hitrem postopku obsojen na tri, Plut pa na dve leti zapora. Založnik je priznal na naroku in je obsojen na dve leti zapora. Butala, ki pri vlomih in ropih neposredno ni sodeloval, bil je pa šofer Brajdičevega volva, je prav tako priznal krivdo, doletelo ga je leto in osem mesecev pogojne zaporne kazni.

Ravno Brajdič, ki ima naprtenih največ grehov, pa je po posvetu s svojo odvetnico Jano Mazi gladko zavrnil ponudbo tožilke Ovnove, naj se pokesa, v zameno mu je ponudila štiri leta in pol zapora ter ga opomnila, da bo zanj, če mu bo krivdo dokazala na sodnem procesu, zahtevala vsaj šest let zaporne kazni. Obtožuje ga namreč dveh velikih tatvin, prikrivanja, ropa in poskusa ropa.

In predvčerajšnjim bi se torej proti njemu moralo začeti sojenje pred sodnikom Klavoro. Toda Brajdič mu je pisal iz pripora, da si je premislil, zato je pripravljen priznati krivdo po vseh točkah obtožbe, tožilko pa je v pismu njej zaprosil, naj bo do njega malce bolj mila in naj predlaga nižjo kazen od štirih let in šestih mesecev bivanja za zapahi.

Potem pa je še pred začetkom razprave v akcijo znova stopila odvetnica Mazijeva in se pogovorila s klientom. Ko je nato sodnik v dvorani pobaral Brajdiča, ali torej velja tisto, kar mu je zapisal v pismu, mu je Brajdič odgovoril, da ne. »Take terapije imam, da ne vem, kaj pišem.« Sodnik mu je dal vedeti, da mu ne verjame: »Na sodišču nismo na tržnici, kjer bi barantali.«

Ker pa ravno zaradi Brajdičevih pisarij sodnik predvčerajšnjim ni sklical senata, se tudi sodni proces ni mogel začeti in se bo 27. junija.