Življenje je nepredvidljivo, včasih nas pahne v brezno, iz katerega sami težko najdemo izhod. To se je zgodilo tudi Veroniki in Nevi, ki sta bili v lanskih nesrečah v Celju oziroma na Vranskem tako hudo poškodovani, da potrebujeta dolgotrajno ter zelo drago zdravljenje in rehabilitacijo.
Peugeot je zagorel
Veronika Škrubej se je usodnega 11. maja 2012 s sošolko z vlakom pripeljala iz Maribora. Na železniški postaji v Celju jo je z avtom čakala mama in skupaj sta se odpeljali proti domu. A to so Veroniki povedali drugi, njej spomin seže le do prihoda z vlakom na celjsko postajo. O tragičnih dogodkih, ki so ji obrnili življenje na glavo, so ji pripovedovali drugi.
Malo po 22. uri se je objestni in opiti povzročitelj z osebnim avtom chrysler 300 peljal po regionalni cesti iz Žalca proti Celju. Ko je 43-letni Dragan Živković z Ložnice pri Žalcu pripeljal v bližino križišča v Medlogu, je zapeljal prek neprekinjene črte na nasprotni vozni pas in po njem vozil še 368 metrov, dokler ni čelno trčil v peugeota 306, ki ga je iz smeri Čopove ulice pravilno pripeljala Škrubejeva. Trčenje je bilo tako silovito, da je povzročiteljev avto več metrov potiskal peugeota, nakar se je ta vžgal. Voznica, 44-letna Marija, je umrla, Veronika pa je dobila izjemno hude opekline glave, rok in spodnjega dela telesa. Zlomljeno je imela ključnico in na več delih tudi stegnenico, ostala je brez prstov na obeh rokah.
Koncert in račun |
V bolnišnici se je prebudila šele po dobrih dveh mesecih, nato je na zdravljenju ostala še osem mesecev. Potrebnih je bilo že več operacij, pa še precej jih bo, saj rehabilitacija po takšni nesreči, ki je prizadela velik del njenega telesa, zahteva svoj čas. Veronika kljub vsemu hudemu ni vrgla puške v koruzo. Želi si, da bi znova zaživela čim bolj normalno življenje. To ji s trdno voljo, optimizmom ter pomočjo družine in prijateljev tudi uspeva.
Živo skoraj v
mrtvaško vrečo
Živi v prijetnem okolju v Lokah pri Taboru, sredi zelene narave in gozda v samoti. Seveda pa je tragična nesreča pustila strahotne posledice. Pri hiši manjka ljubeča in delovna materina roka, vendar se vsi trudijo, da bi bilo Veronikino življenje čim bolj znosno, čeprav vsega žalostnega ni mogoče izbrisati. Veronikin dedek Slavko Zupančič je ljubitelj in popravljavec starih ur in motorjev. Pri 79 letih je še zelo vitalen možakar, predvsem pa je v veliko oporo nesrečni vnukinji.
Sovaščanko zbil na postaji Za Veronikino sovaščanko in znanko Nevo Goropevšek, ki se počasi pobira in vrača v življenje, je bil usoden 27. marec 2012. Nesreča se je zgodila na cestninski postaji Vransko, kjer je 24-letna Neva kot študentka delala pri Darsu. Ob 21. uri jo je med delom, ko je odprla varovalna vrata in stopila na cestišče na skrajni levi rob avtoceste, zadelo osebno vozilo, ki je nenadoma pripeljalo mimo. Avto jo je zbil po cestišču, ob tem si je hudo poškodovala glavo. Tri tedne je bila v komi in se borila za življenje. Ko se je zbudila, je najprej premaknila desno roko, nato malo tudi levo. V celjski bolnišnici je bila do konca decembra 2012. Od petega januarja letos je bila premeščena v rehabilitacijski center v Novo Gorico. |
»Navajen sem vsega hudega, a tragična nesreča hčerke Marije in posledice, ki jih ima zaradi nje Veronika, so moje življenje spremenile v žalost in obup. Zdaj, ko je vnukinja spet med nami, je življenje znova dobilo smisel in voljo, čeprav mi ni lahko, ko vidim, kaj ji je naredila nesreča,« s solzami v očeh pove Slavko. »Sicer pa sem se moral v življenju že nekajkrat soočiti s smrtjo bližnjih. Najprej je zaradi raka umrla hčerka Marta in zapustila leto in pol staro hčerkico, vnukinjo Andrejo, ki je nato izgubila še očeta Branka, ki ga je prav tako pokopal rak, ko je bil star 48 let. Potem mi je umrla žena Ivanka, za vse nas je skrbela hčerka Marija. V lanski nesreči sem izgubil še njo ... Kmalu bi tudi Veroniko, če ne bi od sebe dala nekakšnega znaka, da je še živa, saj so jo že mislili zapreti v vrečo za umrle.«
Z ostankom enega prsta
Pred tragedijo je bila Veronika nadvse simpatično dekle, polna dobre volje in optimizma, ki jo kljub vsemu še drži pokonci. Rada bi bila vzgojiteljica. »Nesreča je prekrižala moje želje in načrte, a kljub temu se jim nisem povsem odpovedala. Najprej sta to šola in izobrazba, zato se doma pridno učim, se udeležim kakšnega predavanja in hodim na izpite. Pri tem imam glavno oporo pri očetu Borisu, ki je tudi moj šofer in spremljevalec, ko ga potrebujem. Pri učenju mi je v veliko pomoč računalnik, čeprav pišem le z enim ostankom prsta. Zelo sem hvaležna tudi sošolkama Katji in Neži.«
Sporazum za šest let ječe |
Veronikino življenje pred nesrečo je bilo povezano tudi z glasbo. V srednji glasbeni šoli je sedem let igrala violino, poleg te še klavir in citre. »Na violino verjetno ne bom več mogla igrati, najbrž pa bom lahko na klavir in citre. Na to se že privajam in vesela sem, da sem to lahko pokazala tudi na dobrodelnem koncertu,« z rahlim nasmeškom doda Veronika in nam pokaže dva mlada črna zajčka, ki so ji ju kupili na tradicionalnem Šentjurskem sejmu v nedeljo, 28. aprila, da ji bosta delala družbo in krajšala dneve.
Seveda pa jo čaka še veliko časa, preživetega po bolnišnicah. Najprej je na vrsti operacija sinusov, ker ima v glavi še vedno luknjo, potem ji bodo naredili nos in uho, na koncu bodo na vrsti lepotne operacije. Okrevanje naj bi trajalo še približno pet let.
