V nekaj minutah zgorelo, kar je zgradil v desetih letih

TANČA GORA – Prvonovembrske poti so tudi tokrat vodile k našim rajnkim. Za hip so zastale le na Tanči Gori.

Z grička nad Kanižarico in Dragatušem, ki so ga tudi na vse svete obkrožali lesketajoči se vinogradi, se je v jesenskem soncu pogled zlahka zajedel – tja globoko proti Hrvaški. Trojica poslednjih gasilcev je pri Zdravku Bahorju in njegovi turistični kmetiji obujala še zadnji, moreč in vroč spomin na bližnjo zidanico, »Arsenovo lepotico,« so pripomnili.

Ki pa ji je bilo v petek zvečer sojeno … in je pogorela, zgorela do tal. Ne, niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi jo rešili. Pa čeprav je kot blisk prihrumelo 42 gasilcev treh prostovoljnih društev – iz domače Tanče Gore, Dragatuša in Črnomlja. Ne, junaški borci so zmogli zgolj ubraniti kletne prostore ter ogenj tako lokalizirati, da ni ogrozil najbližjih sosedov, nam je pripovedoval domači poveljnik Gregor Flek. Njemu in vsem drugim gasilcem, ki so tam pri njegovi, še v petek leseni, odtlej pa upepeljeni krasotici stražili vse do ranega sobotnega jutra, se Arsen Wolf iskreno zahvaljuje.

Iz krasotice v pokveko

Šestintridesetletni tišler, doma iz Tribuč, »je pravi umetnik,« nam je družno in iskreno pripovedovala izkušena trojica gasilcev. Zidanico je podedoval od obeh Petrov, smo izvedeli, od dedka kočevarskih korenin in od očeta. Ko pa smo se še enkrat zazrli v štiristrano pokveko ter oskubljeno streho nad njo, rezultat nenadnega in še vedno neugotovljenega ognja, nam je nekdo zaupal: »Uf, ko bi le vedeli, kakšen unikat je bila, mislim, da ni denarja, da bi to kdaj prodal!«

»Kaj tako lepega lahko narediš – samo zase,« je premišljeval drugi.

Tretji pa: »Arsen jo je ustvarjal deset let, z vsem srcem in dušo, dan za dnem, enkrat to, drugič ono.«

Nakar je pristopil oškodovanec. Težko mu je bilo. Pripovedovati o nečem, za kar si se razdajal, kamor si se nameraval preseliti, si ustvariti prihodnost, kar si ljubil, vsega tega pa na lepem ni več, je težko in je pretežko. Vseeno pa si je drznil obuditi spomin na tisti petek, »ah, ta bi moral biti povsem navaden,« je začel.

Dal je na ogenj

V svoji zidanici ob dvesto trtah, ki so včasih dajale kruh, danes pa užitek, tako ali tako večkrat prespi. »Skoraj vsak dan sem tu.« S seboj pa je oni dan pripeljal še kolega, Toneta in Janija. Prišli so ob šestih zvečer. Spili so še deci domačega in že čez uro in pol krenili proti domu. Dobro, vmes je Arsen še enkrat naložil v kaminsko peč, »veš, kolikokrat sem že takole zakuril,« je premišljeval, »to je bila vendar čista rutina, kaj sumljivega, prav nič sumljivega se mi ni zdelo!« Če bi se mu …

Se ne bi odpeljali: ne sicer naravnost proti domu, vmes so se zaustavili še v Dragatušu.

»A ni minilo, kaj pa vem, niti dvajset minut,« kot se spominja Arsen, ko ga je poklical najbližji sosed Janez.

Ta, ki je dal ravno mularijo, kot je rekel, spat, ta, ki je zatem sedel pred televizor, »malce pred osmo je bilo,« se je spominjal, potem pa presenečeno začutil – nekaj žarečega, nekaj, kar bi ob drugačnem vetru zlahka planilo še ne njegovo hiško, nekaj, kar bi, denimo, spomladi, kot smo izvedeli, povzročilo – katastrofo. Takrat bi pod ognjenimi zublji zagotovo končala tudi tamkajšnja češnja in raje ne pomislimo, kaj vse bi se zgodilo z vinogradi, ki kot pajkova mreža prepredajo – Tančo Goro.

Nepričakovani kres

»Ja, zagledal sem,« je dejal Janez. »Ampak to je bilo tako hitro, da se ne da povedati!« Ko je videl, kako Arsenova brunarica, iz vrhunskega in kakovostnega lesa, pa še tako fino obdelanega, pred njegovimi očmi razpada v pepel, je brž poklical tako 112 kot Arsena.

Arsen Wolf je zaslutil najhuje, kolega kar pustil tam in že med vožnjo videl, kaj se dogaja, kaj mu preti. V temi, ki je že prekrivala Tančo Goro, je namreč jasno videl – ogromen prvomajski kres, ki se je šopiril prav tam, na kraju njegove zidanice. »Celotna dolina je lahko videla, kako gori!«

Ko je prišel nazaj, je bilo že fertik, vse v plamenih. »Po desetih letih,« ko je ravno končal premišljeno in prefinjeno gradnjo, »se je vse sesulo v prah.«

S kriminalisti so še dolgo potem tuhtali, le kaj za vraga se je moralo zgoditi, da je požar tako naglo in skrivnostno izbruhnil. »Povedali so mi, da kamin zagotovo ni bil vzrok, da pa elektrike za zdaj še ne morejo izključiti,« je dejal.

Kriminalistka ga je diskretno pobarala celo o možnem požigu, a Arsen ne najde in ne najde pravega vzroka. Izvedeli smo, da se bodo pristojni s to uganko ubadali – vsaj še en mesec.

Prvonovembrske poti, ki bi morale tedaj voditi k našim rajnkim, so na Tanči Gori, kot rečeno, za hip zastale. Zaradi nenadnega in skrivnostnega kresa. Ki je ugrabil Arsenovo krasotico oziroma osemdeset kvadratnih metrih njegovih spominov … In neuslišane prihodnosti.