V Ljubljani s polavtomatsko pištolo umorili Mafka

LJUBLJANA – Blizu avtocestnega razcepa Zadobrova na vzhodni strani prestolnice, na Sneberski cesti, obratuje delavnica CRC Trgovina in predelava vozil samostojne podjetnice Brigite Perme in njenega partnerja Tadeja Korošca. Obnavljajo starodobna vozila in opravljajo specialne predelave vseh vozil, večina naročnikov prihaja iz Avstrije.

Čeprav so v bližini kmetija, veterinarska postaja in Jatina maloprodajna trgovina, je lokacija čez noč, ko se zaposleni razidejo na domove, opustela. Ob koncu tedna in v zavetju noči samota privablja k nekdanji prodajalni traktorskega goriva ter bližnjemu kozolcu posebne obiskovalce: »Zbira se folk, ki se drogira. Čeprav manj kot še pred odprtjem delavnice.«

Bridko pasje otroštvo

Kmalu po vselitvi delavnice pred šestimi leti so ponoči vanjo vlomili in jo izpraznili, pove Korošec: »Seveda smo krajo prijavili.«

Tatov niso nikoli dobili, odmahne: »Ah, kje!«

Predvsem zaradi nočnega varstva delavnice sta si Tadej in Brigita priskrbela psa. Najprej kraško ovčarko Tajgo: »Da bo imela družbo, smo nato šli v zavetišče v Horjulu še po približno prav tako okoli leto mladega šarplaninca. Vzeli smo jo s seboj, da sta se povohala – če se razumeta. Od prvega srečanja sta postala najboljša prijatelja.«

Šarplaninec je nosil čudno ime – Mafija: »Tako ga je v register zapisal že prejšnji lastnik. Toda mi smo ga vedno klicala le Mafko ali kratko Maf.«

Iz otroštva je nosil hude rane: »Lastnik ga je nekoč za dva tedna pozabil v Španiji. Drugič je bil menda dolgo zaprt sam v hiši, preden se mu je uspelo rešiti iz nje. Ker je lačen pri njih kradel hrano, so ga vsi, če so ga zalotili, garbali. Je bil kar močno zaznamovan.«

Zaradi travm je postal nekoliko boječ: »Če je kdo le roko dvignil, je kar počepnil.«

Zato pa je bil za prijazno ravnanje nadvse hvaležen: »Bil je neverjetno ubogljiv in crkljiv. Nikakor pa ne agresiven, kot sicer znajo biti psi te pasme. Na sprehodih je bil čisti sladkorček. V petih letih je ob srečanju z drugim psom zagrešil en sam pasji ravs. Ampak brez poškodb, bilo je samo veliko renčanja.«

S Tajgo sta se izkazala za odlična čuvaja: »Čez dan, od osme zjutraj do osme zvečer, sta imela družbo ljudi. Ponoči pa sta ostajala sama in varovala delavnico.«

Korošec in njegova partnerica nista nikoli zaznala nobenih sovražnikov: »Nikoli se nisva s kom sprla, da bi lahko koga sploh posumila, da bi šel psu kaj naredit.«

Nočni krvolok

Minulo sredo, 3. aprila, se je delo potegnilo v pozen večer, do pol desete: »V četrtek so delavci prišli ob sedmih. Že takoj jim je pritegnilo pozornost, da jih je k vhodu prišla pozdravit le Tajga, medtem ko je običajno prvi pritekel Mafko. Šli so pogledat zadaj za delavnico, ležal je v mlaki krvi. Mrtev. Pol metra stran se je svetil naboj. Bili so tako šokirani, da so naju z Brigito celo pozabili poklicati. Prišla sva okrog osmih.«

Policistom, ki so prišli, je Korošec zelo hvaležen za izkazano uvidevnost: »Morate vedeti, da zakon obravnava psa kot stvar in niti ne kot živo bitje. Uradno gre zato samo za poškodovanje tuje stvari, denimo kot če bi vam na avtu kdo razbil šipo.«

Policisti so v preiskavo vključili strokovnjaka za sodno veterino in za balistiko: »Da lahko iz nabojev in tulcev poberejo profil storilčevega DNK.«

Policijska preiskava je ugotovila, da je nekdo najprej prišel do vhodnih vrat in skoznje ustrelil proti Mafku. Ob poku je prestrašen pobegnil za kontejner, kjer je bil njegov najljubši prostor. Vedno, kadar se je počutil ogrožen – posledica že omenjenih otroških travmatičnih izkušenj –, se je zatekel tja. Likvidator je Mafku sledil ob zunanji strani 2,20 metra visoke mreže: »Strelec je nekajkrat repetiral. Ob mrtvem Mafku je ležalo polno patronov iz 9-milimetrske polavtomatske pištole.«

Usodne noči so sicer nekoliko odmaknjeni sosedje slišali naslednje: »Okoli polnoči trušč in takšno pokanje, da niso pomislili na strele, ampak kot da je predmet z višine treščil na tla. Niso pa slišali nobenega avtomobila, da bi vozil mimo. Storilec je verjetno prišel in odšel peš.«

Nič ni izginilo z dvorišča ne iz delavnice, tako da kraja po Koroščevem mnenju ni mogla biti motiv ustrelitve: »Že na vhodnih vratih piše, da je objekt varovan.«