V lakastih čevljih nad ogenj v predoru

RADOVLJICA – Dopoldanska prometna konica se je te dni okoli Ljubljane otipljivo povečevala proti opoldnevu. Iz gorenjske smeri se je šentviškemu predoru bližal Peter Podlesnik. Kot trgovski potnik se je namenil proti Rudniku in pot skozi predor je seveda najkrajša izbira. Prostovoljni gasilec PGD Radovljica je že desetletje. Njegova žena Mateja, s katero imata dva prikupna smrkolina, je bila gasilka daleč pred njim. »Lahko bi dejal, da sem zaradi nje postal gasilec. Gasilci in lokalni študenti smo skupaj izvajali prireditve Ko Radovljica zaživi in postali dobri prijatelji. Z njimi je bilo prijetno preživljati prosti čas, pa še Mateja je bila stalno okoli gasilskega doma, zato sem se odločil, da postanem pravi član.« Dvaintridesetletnik nikoli prej niti najmanj ni razmišljal v smeri, da bi postal gasilec, toda usoda se je obrnila drugače. Pri prostovoljcih v Radovljici je spoznal izjemno druščino posameznikov, ki delajo za skupno dobro, z Matejo sta se vzela in danes njegov starejši sin Marcel že ponosno nadene očetovo čelado. Stavite, da bo postal gasilec kot mamica in očka?

Pred vstopom v predor je ymanjšal hitrost in zapeljal vanj, kot zapovedujejo prometna pravila. »Ko sem bil pod obokom, sem s kotičkom očesa opazil, da je zasvetila cestna signalizacija v rdeči barvi. Vzvratno se ne sme, zato sem zelo počasi peljal naprej, okoli 20 km/h sem se pomikal. Sam pri sebi sem si rekel, da je bila zagotovo kakšna nesreča in bom tako čepel v predoru kakšne tri ure.«

Vsi so peljali mimo

Potem je daleč pred seboj opazil ob robu stoječe belo kombinirano vozilo. »Tisti pred mano so peljali mimo njega, verjetno so se zbali zaradi pogleda na vozilo, iz katerega se je kadilo. Približal sem se in opazil, da je ob desni sprednji strani vozila precej svetlo. Ustavil sem se.« V tistem je izpod pokrova motorja šinil prvi plamen. Takoj za njim še deseterica. Kombinirano vozilo je gorelo! »Pograbil sem gasilni aparat, ki ga imamo nameščenega v službenem vozilu, in stekel proti ognju, vmes še poklical na številko 112. Prevezali so me na ljubljansko poklicno gasilsko brigado in hitro sem jim zdrdral osnovne podatke o dogodku.« Vmes je opazil voznika, po kabini je mrzlično iskal gasilni aparat. »Nisem se ustavljal pri njem, takoj sem začel gasiti.« Strah? »Nisem se oziral na okoliščine, delal sem to, kar bi vsak gasilec storil. Poskušal pomagati.« Vendar je bil ogenj premočan, v kombiju pa se novega gasilnega aparata ni našlo. »Vrag je bil v tem, da se ni dalo odpreti pokrova motorja. Če bi se lahko odkrilo motor, bi bil en gasilnik zagotovo dovolj. A gorelo je naprej. Takrat me je objel strah, adrenalin se je zvišal. Z voznikom sva ostala sama v predoru. Zadaj ni bilo nikogar, pred nama se nihče od prej mimo vozečih ni ustavil in prišel pomagat.«

Prostovoljni gasilec ukrotil ogenj

Peter je menil, da bi bilo najpametneje voznika, ki je bil na pogled precej prestrašen in zaskrbljen zaradi položaja, spraviti stran, na varno. »Starejši gospod se kar ni odmaknil od vozila, zato sem ga prepričal, mislim, da v tretje, ko sem bolj na trdo zahteval odmik, da sva le stekla proti izhodu.« Po okoli sto metrih, raje več kot manj, je Podlesnik opazil v steni hidrant. Zasmeje se: »Zdaj se je izkazalo, da so gasilske vaje tehnik, ki jih pilimo, kadar le lahko, dobrodošle.« Z enim zamahom je Radovljičan odprl vrata hidranta, kjer so nameščene tudi ustrezne cevi. Odločitev je padla: nazaj nad ogenj gre! »Pograbila sva štiri cevi. Z rokami sem jih sklopil ter pritrdil na priključek hidranta. Vozniku sem naročil, naj mi takoj, ko bom ob vozilu, odpre vodo do konca.« Stekel je, in to v lepi poslovni srajci, hlačah ter lakastih čevljih ter cevjo v rokah. V tistem je v sebi vedel, da se lahko strah pospravi ven iz predora. »Ogenj je sicer že zajel vozniško kabino, a vedel sem, da bom požar omejil do prihoda profesionalcev.«

Curek vode je zadel v srž ognjenih zubljev, najprej v kabino, zato da se požar ne bi razširil na tovorni prostor. »Nisem vedel, kaj je v njem, niti o tem zaradi hitrosti dogajanja nisva govorila z voznikom. Lahko bi bilo kaj kosovnega, kakšen železni material ali podobno, ki ne gori. Lahko pa kaj hudo vnetljivega ali strupenega in bi ob požaru sredi predora nastala obupna situacija. K sreči se je pozneje videlo, da je bilo kombinirano vozilo polno naloženo z zeljem.« Peter ni popuščal, čutil je, da se mu ogenj vdaja, in nadaljeval gašenje, dokler ni izginil zadnji plamenček. V tistem je za seboj zaslišal hrumenje gasilskih tovornjakov. »Profesionalci so vozilo zalili še s peno in oddahnil sem si.« Obrnil se je okoli in za seboj pogledal šoferja kombiniranega vozila: »Samo nasmehnila sva se drug drugemu. To je bilo vredno več kot ne vem kakšna zahvala. Po koncu uradnega postopka, ko sem dal pristojnim izjave, sem sedel v svoje službeno vozilo in se odpeljal postorit vse potrebno za našo firmo.«

Umil se je sredi predora in šel naprej na delo

Podlesnik je bil malce moker in umazan, a se je sredi predora umil kar pri poklicnih gasilcih ob tovornjaku, se obrisal in šel naprej na delo. S šoferjem sta si ob slovesu stisnila dlani in se poslovila. »Nadejam se, da ne bo nikoli več doživel kaj takega.« Nato Peter Podlesnik, junak šentviškega predora, ki si zasluži vse naše čestitke in spoštovanje, povzame: »Vsak avtomobil bi moral imeti gasilni aparat, predvsem pa morajo biti ljudje taki, da ob nesreči drugega ne pogledajo stran. Ne imejte gasilnika v avtu le za svoje potrebe, uporabite ga tudi, ko potrebuje pomoč drug udeleženec v prometu.«