TRAGIČNO

V eksploziji preše umrl vinar Bruno

Objavljeno 30. avgust 2015 16.26 | Posodobljeno 30. avgust 2015 16.25 | Piše: Lovro Kastelic

V še ne povsem pojasnjenih okoliščinah je preminil 50-letni Avberec.

Foto: Igor Mali

AVBER – Avber je kraška vasica, okoli katere se razprostirajo refoškovi vinogradi. Boljši teran kot v Avberju je le stežka dobiti! Sijajni razgledi tam kar tekmujejo med seboj, a najlepše se vidi od Francinovih, kot se reče po domače. Kjer živijo marljivi Ukmarjevi, garaška družina, ki dela od zore do mraka. Kmetijstvo in vinogradništvo združujejo še s turistično kmetijo in ponujajo prvovrstne izdelke, med njimi božanski teran.

Ki pa se je v petek zjutraj – kot strela z jasnega – nenadoma spremenil v kri, v kričečo bolečino, neznosno trpljenje, v izgubo tistega, brez česar se je v tej kraški vasici le malokaj zgodilo. Avber (iz besede sauber) je v petek zjutraj izgubil zauber fanta, še svežega abrahamovca – Bruna Ukmarja.

Tako skrbnega očeta dveh najstnikov, ki sta si že zdavnaj zaželela stopati po očetovih stopinjah. Ljubečega moža, ki je s svojo Bojano krmaril in ustvaril domačijo – najlepšega toskanskega videza. Ki je bil naravnost zaljubljen v Tomosove motorje in ki je vedel vse o njih! Ki se je tako rad udeleževal vsakršnih tomosijad. In ki je prav zaradi tega še v četrtek zvečer pri sebi nabral nekaj najožjih članov, ki mu pomagajo organizirati ta kraški zbor uživačev na teh mopedih slovenskega proizvajalca.

Tam je bil tudi sosed Miro, ki je bil z ženo vselej zraven – pri organizaciji tega dogodka. Ta bi moral biti že 5. septembra, ker pa se je datum prekrival tudi z zgodnjo trgatvijo, so se morali dogovoriti.

Bruno si ju je vseeno prizadeval izpeljati, nekako združiti, pa mu je zbrana družba v tistem toplo svetovala, »pa kaj se boš tako mučil na dveh koncih hkrati, raje prestavimo za en mesec, na prvi vikend v oktobru«!

Miru je natočil en špric. Sam ni pil. Bil je zamišljen. Po krajšem premisleku se je vendarle strinjal. »Prestavimo!« Tam so potem še ugotavljali, kdo bo šel v povorko na občinski praznik, kdo predstavljat Avber v Sežano.

Cerkvica sv. Nikolaja je prav v središču vasi. Ko so se razšli, jo je objemala tema. Ki pa v Avberju kar noče in noče izginiti ter noče predati prostora dnevu, zato še kar prekriva Avber.

Kdo ve, kdaj se bo prižgalo sonce, ki tam ne sveti več, vse odkar je Bruno, zgodilo se je včeraj ob 7.40, stopil do stiskalnice za grozdje, šlo je bržkone za vodno prešo, prav mogoče, da dotrajano, in jo poizkušal napolniti z zrakom iz kompresorja.

V tistem je silovito eksplodiralo! Tako močno, da je skoraj pravljično povezana vasica, ki drži tako lepo skupaj, to jasno slišala! Kdor je spal, se je zbudil. Ter se zgrozil.

Kot, denimo, Mirova žena, ki je kar v pižami karseda hitro stekla proti izvoru tega atomskega trušča. Naravnost čez cesto, k Francinovim. In zagledala sliko, zaradi katere je še vedno v šoku.

Videla je negibnega Bruna, tako povezovalnega, komunikativnega, marljivega, prizadevnega, delavnega, dobrega po srcu, solidarnega, vselej pripravljenega na pomoč, v katerega je tik pred tem smrtonosno švignil del eksplodiranega kompresorja in mu dokončno sodil.

Pritekli so še njegovi najbližji: življenje se je zanje v tistem zaustavilo.

Miro je lahko ob izgubi nepozabnega prijatelja, ki je bil tudi član konzorcija pridelovalcev terana, le povzel: »Človeško življenje – si in te ni!« Za trenutek je pomislil ter še dodal: »A kaj ko vselej pobira le najboljše …« Življenje si je pravzaprav v nenehnem nasprotju, pri čemer sta le dve stvari popolnoma jasni: prihod in odhod. Prvega ljubimo, drugega sovražimo.

Bruno Ukmar se je nenadoma in tako nepričakovano zdaj pridružil Josipu Peganu, ki ga je Avstrija odlikovala z najvišjimi častmi, literarnemu zgodovinarju Tarasu Kermaunerju ter Virgilu Ščeku, zavednemu duhovniku in poslancu v rimskem parlamentu, največjim Avbercem. 

Deli s prijatelji