V devetih mesecih dvakrat
 zaboden in enkrat ovaden

LJUBLJANA – Minuli četrtek zvečer je bila ljubljanska policija obveščena, da sta moška napadla predstojnika budistične skupnosti v Sloveniji Shenpena Rinpocheja (Šenpena Rinpočeja) oziroma Ronana Chantellierja, kot ima dvojno identiteto 43-letni možakar francoskih korenin, ki je sicer slovenski državljan in se je iz Španije k nam priselil leta 2002. To ni bila prva tovrstna zgodba, v kateri nastopa Rinpoche: junija lani je z Golovca prinesel vbodnino v prsni koš – a takrat so policisti prišli do povsem drugega spoznanja, saj so ga na koncu ovadili zaradi krive ovadbe. Tokrat jo je odnesel z ducatom šivov.

Po odgovore na številna vprašanja smo šli kar do hiše budistov na ljubljanski Rudnik, kjer živi Francoz, čigar glavno poslanstvo je njegova verzija budizma. Pred stavbo na Melikovi zastavice plapolajo v zraku, kipec Bude v škatlici iz pleksi stekla meditira, na tabli pred hišo so budistični nasveti in reklama za njihov otroški tabor. Njihov sosed pravi: »Ko so prišli, so naredili ta kitajski zid. Sem bil vesel za ta zid in sem jim rekel: 'Čim višje ga postavite, da vas ne vidim.' Toda zdaj so najboljši in najmirnejši sosedje.«

Na vratih nas sprejme vodja največje budistične skupine, registrirane pri naši vladi, osebno. Zmotili smo ga med previjanjem ran z 12 šivi, zadnji napad pa Shenpen opiše takole: »Napadli so me za hišo. Šel sem v avtomobil, ko je prišla prva oseba in me napadla. Rekel je en stavek v slovenščini, razumel sem le besedo policija,« pravi Francoz, ki ne govori slovensko, ampak angleško s francoskim naglasom. »Slovensko ne govorim dobro, malce razumem, težko se je francosko govorečemu naučiti vaših posebnosti«, pove Ronan, kakor so ga poimenovali ob rojstvu leta 1969. Pri 16 letih pa je skočil v vrtince religioznih tolmunov in po navedkih na internetu bil spoznan za tulkuja, eno izmed podlam, kot imenujejo budisti svoje verske vodje. Podobno kot Ronan je bil za tulkuja spoznan tudi marsikateri drugi bolj ali manj znani zemljan, kot ameriški igralec v akcijskih filmih Steven Seagal – s to drobno bojevniško razliko med njima, da tulku Steven nasprotnike po navadi namaha, tulku Ronan pa konča kot namahan. Naš Ronan naj bi bil tulku samostana Kharnang na Kitajskem, ki so ga tamkajšnji komunisti porušili med kulturno revolucijo, kar precej let pred Ronanovim rojstvom. Toda tukaj se ne nehajo kontroverznosti okoli našega budističnega vodje.

Napadel ga je Opus Dei

Novinarji ljubljanskega dnevnika so namreč zapisali, da naj bi bil pred poldrugim desetletjem v Franciji kazensko preganjan zaradi kaznivega dejanja, povezanega z mladoletniki, kar je Shenpen kategorično zanikal: »Vsakemu lahko pogledam v oči in povem, da nikoli nisem spolno napadal otrok. Že leta imamo kamp za 25 do 30 otrok, učim jih v šolah in nikoli ni bilo tovrstnih pritožb otrok ali staršev.« Pokaže nam papir v francoščini z letnico 2012, za katerega trdi, da je potrdilo o nekaznovanosti. Razloge za svoj pregon vidi povsem drugje: v svojem versko-političnem delovanju pri nas.

A razlog niso fotografije, na katerih pozira z Janezom Drnovškom, Borutom Pahorjem ali Danilom Türkom. Meni, da ne gre za napad budistične konkurence, ampak katoliške: »Zaradi mojega delovanja me je napadla radikalna krščanska skupina Opus Dei. Leta 2010 so imeli sestanek o meni in zatem sta se zgodila napada,« obrazloži teorijo zarote Shenpen Rinpoche. »Lani je vedel moje ime, ko me je napadel na Golovcu, saj me je poklical.« Pravi, da so težave nastale zaradi njegovih pritožb na policijsko preiskavo lani: »Takrat sta kriminalista to vzela zelo osebno. Od takrat poskušata proti meni izkopati, kar je možno, da izgubim kredibilnost. Kakšen smisel bi imelo, da bi napadel samega sebe?« Meni tudi, da mu težave povzroča sodnik, čigar žena je našla uteho v Ronanovem nauku.

»Policija odločno zavrača namigovanje posameznikov o strokovnosti in zakonitosti policijskega dela oziroma namigovanja o motivu napada (in možnih napadalcih), ki ga lahko razumemo samo kot diskreditacijo dozdajšnjega dela policije,« pa pravi Vinko Stojnšek iz policije. Pojasnjuje, da policija obsoja vsakršno nasilje in da v vseh primerih najprej poskušajo zaščititi žrtve, v nadaljnjih postopkih pa so aktivnosti usmerjene v odkrivanje storilcev kaznivih dejanj: »Popolnoma enako ukrepamo tudi v tem primeru in preiskujemo kaznivo dejanje v skladu z zakoni, zatem pa obvestimo pristojno tožilstvo. Tožilstvo je edini pristojni organ, ki odloča o dokazih – tudi v zvezi s prvim primerom iz leta 2011, ki je večkrat omenjen in v katerem je Policijska uprava Ljubljana zoper eno osebo podala kazensko ovadbo,« je bil izčrpen Stojnšek.

Ni menih, ima tri otroke

Shenpenova budistična ločina dharmaling (ki deluje tudi v nekaterih bližnjih državah) sicer ne dobi veliko denarja od države in občine, ampak jo financirajo člani sami. Pomenljivejši je podatek, da uradni sledilci uradnega dalajlame sploh ne odgovarjajo na vprašanja o njem in ga ne pripoznavajo za svojega. A s sodobnimi religijami je pač križ; preveč jih je, kateri verjeti? Srce vsakega vernika vidi svojo resnico in ji sledi. Ronan pove, da nima stika z dalajlamo: »On je nekaj podobnega kot predsednik budističnega sveta, jaz pa sem preprost človek in poskušam ljudi učiti. Od 2008. nisem več menih, ampak imam dekle in tri posvojene otroke,« pravi možakar, čigar življenjska pot zagotovo ni vsakdanja – kot niso vsakdanje njegove težave, s katerimi se spopada.

Po lanskem napadu je zaprosil za orožni list, da bi si kupil pištolo, a je bila njegova želja neuslišana na notranjem ministrstvu. Zdaj je bil znova napaden. Nemara pa učitelju budizma res ne bi bil odveč kakšen tečaj samoobrambe pri kolegu tulkuju Seagalu, s katerim bi se lahko ubranil napadalcev, če se ekstremni kristjani še vrnejo ...