V bolnici so ga pustili umreti

NOVO MESTO – »Bili smo zelo navezani drug na drugega. Štirje bratje smo bili, stalno skupaj, obiskovali smo se, skupaj smo kmetovali na domačiji. Sploh ko je umrl oče in smo pomagali mami in bratu Štefanu, ki je živel doma,« pove Jože Medle iz Velikih Brusnic.

Pet let in pol je minilo od Štefanove smrti, a tega domači ne morejo pozabiti. Kako tudi ne. Niti 55 let še ni dopolnil, pa je že moral umreti. In kar je najhujše, najbolj boli misel, da bi verjetno preživel, če bi v bolnišnici ukrepali hitreje. »V bolnišnico je prišel pri zavesti, še pogovarjal se je, le da so se mu besede že malo zatikale. Čeprav je urgentna zdravnica v napotnico napisala diagnozo možganska kap, so ga prvič pregledali šele po dveh urah, CT pa so opravili po šestih, ko je bilo že prepozno. Lahko rečem, da so ga v bolnišnici pustili umreti,« razmišlja Jože.

Ni mogel po stopnicah

Bil je 26. november 2009. »Vsako jutro je Štefan vstal ob sedmih in šel k mami. Tistega dne pa ni prišel po stopnicah, ampak je mama zaslišala nenavadno hropenje in klice na pomoč. Štefan ji je povedal, da ga močno boli glava in da se mu vrti. Hitro je poklicala vse brate, rešilec je prišel že četrt pred osmo zjutraj,« opisuje kritični dan Jože in pove, da so njegovega brata pripeljali na nevrološki oddelek splošne bolnišnice v Novem mestu. »Nekaj čez deseto uro ga je v bolniški sobi obiskala sorodnica, po poklicu medicinska sestra, in takoj zaznala, da brat težje diha, in o tem obvestila osebje bolnišnice, po pregledu in navodilih zdravnika nevrologa so mu dali infuzijo in kisik. Takrat je bil šele prvič pregledan,« pove Jože.

Dolge so bile minute in ure, ko so Štefanovi najbližji ob bolniški postelji trepetali za njegovo življenje. Morda niti niso pomislili, da bi se zadeva lahko tako tragično razpletla. Štefan je bil namreč premlad za slovo pa tudi v rokah zdravnikov je bil. In v bolnišnico je prišel še dobrega videza, po glasgowski lestvici GSC, kjer je 15 najvišja ocena, je dobil visoko trinajstico.

»Ob 12. uri mi je le uspelo priti do zdravnika, ki pa me je odpravil z besedami, da gre le za epileptični napad, čeprav gotovo ni šlo za to. Takrat je bil brat že nezavesten in zabuhel v glavo, desna vratna žila mu je ob bitju srca močno izstopala. V bolnišnici pa niso naredili ničesar. Štefan ni dobil ne intenzivne terapije ne zdravila za koagulacijo krvi. CT so naredili šele ob dveh, takrat pa je zdravnik mene in brata seznanil, da gre za možgansko krvavitev in da bo Štefan v enem dnevu umrl,« žalostno pripomni Jože in doda, da se za tožbo ne bi odločili, če bi dobili vsaj opravičilo. A tega ni bilo.

V tožbo

Brata Jože in Janez ter Štefanova 94-letna mama Marija so zoper bolnišnico vložili tožbo, od nje zahtevajo skupaj 60.000 evrov, ker so prepričani, da uslužbenci bolnišnice niso storili tistega, kar od njih zahteva medicinska doktrina, a sta bolnišnica in zavarovalnica zahtevek zavrnili, tudi poravnavni narok ni bil uspešen, zato bo okrajna sodnica Tatjana Plut na sojenju s pričami poskušala razjasniti dilemo, ali bi hitro ukrepanje zdravstvenega osebja lahko spremenilo žalostni izid.

»Močno me preseneča, da bolnišnica oziroma njena zavarovalnica tožečim strankam ni ponudila ničesar. To se mi ne zdi le nespametno, ampak tudi nemoralno – že iz spisa namreč izhaja, da so njeni delavci ravnali nestrokovno in malomarno, torej v direktnem nasprotju z doktrino čas so možgani in z njo povezanimi protokoli. V tem primeru, tudi v preostalih podobnih primerih, pa bi moralo biti tako: najprej bi se moralo bolnišnično osebje prizadetim svojcem nemudoma opravičiti. Potem bi morali od svoje zavarovalnice, kateri zavarovanje za takšne primere drago plačujejo, izposlovati primerno odškodnino za prizadete svojce, ne pa da se poslužujejo ugovora, ki je v tovrstnih pravdah sicer sorazmerno običajen, da med njihovim nestrokovnim ravnanjem in pokojnikovo smrtjo ni pravno relevantne vzročne zveze. To preprosteje pomeni, da trdijo: četudi bi utegnili ravnati napak, bi pokojnik vseeno umrl,« pojasnjuje zastopnik Medletovih, odvetnik David Sluga, in izpostavlja, da v konkretnem primeru dejanske okoliščine ne kažejo na to: »V času od sprejema v bolnišnico, ko več ur niso za zdravljenje storili ničesar, zakasneli ukrepi pa so pokojniku celo škodovali, je to neizogibno vodilo do njegove prezgodnje smrti. Odgovorni naj se torej sami vprašajo, kako bi se torej počutili oni, če bi se to dogodilo njim ali njihovim svojcem. Bistveno torišče spornega pravnega razmerja oziroma sodnega postopka bo: kako v Sloveniji dobiti nepristranskega izvedenca, ki si bo to upal priznati. In če to ne bo mogoče, se bomo zopet prisiljeni zateči po strokovno pomoč v tujino in se pred to tujino ne nazadnje spet osramotiti.«

Krivdo zavračajo

Kot je pojasnila direktorica Splošne bolnišnice Novo mesto Mira Retelj, so zaradi smrti pacienta na nevrološkem oddelku januarja 2010 uvedli izredni strokovni nadzor, v katerega je bil vključen tudi zunanji strokovnjak, zdravnik specialist nevrologije.

»Tako ugotovitve komisije za izredni strokovni nadzor kot tudi ugotovitve komisije za ekspertni nadzor, imenovane s strani Zdravniške zbornice Slovenije, ki je v konkretnem primeru opravila nadzor na nevrološkem oddelku bolnišnice, kažejo, da je zdravstvena obravnava pokojnega pacienta potekala v skladu z veljavno strokovno doktrino oziroma tedaj veljavnimi strokovnimi smernicami, da hitrost opravljenih preiskav ni bila v duhu koncepta čas so možgani oziroma za možgane ni časa, vendar pa ni bilo mogoče zaznati indicev, ki bi nakazovali na nevestno ravnanje lečečega zdravnika v procesu zdravljenja. Hitra diagnostika (CT glave) v duhu koncepta čas so možgani oziroma za možgane ni časa ne bi spremenila poteka bolezni, ker je šlo pri pokojnem za možgansko krvavitev, ne za možgansko kap, pri kateri pa je hitra slikovna diagnostika (CT glave) nujni pogoj za uspešno zdravljenje,« je pojasnila. Kot je še dodala direktorica, je nevrološki oddelek na podlagi priporočil komisije za izredni strokovni nadzor pripravil in vpeljal v prakso tako imenovano klinično pot za diagnozo akutna možganska kap – kandidat za trombolizo in klinično pot TIA, ter s tem zagotovil, da se znaki, ki se sicer v praksi preverjajo, evidentirajo skozi celoten postopek obravnave.