LJUBLJANA – Vse se je začelo, ko so jo policisti spustili na za nepooblaščene prepovedano stran traku Stoj, policija! Tedanja državna sekretarka Sonja Bukovec se je februarja 2010 smela sprehajati po prizorišču tragične smrti dr. Saše Baričeviča. Natolcevali so že prej, da je prav Bukovčeva kot družinska prijateljica Baričevičevih ena od članov bande s kmetijskega ministrstva in iz visoke politike, ki je enemu od najuglednejših ljubljanskih zdravnikov pomagala mimo vseh zakonov in pravil dobiti nazaj bulmastife, potem ko so mu bili ti zaseženi zaradi brutalnega napada na Stanislava Megliča.
»Vrni pse ali prodaj hišo!«
Ko so psi postali usodni za zdravnika, so se natolcevanja sprevrgla v veleškandal. Govorili so le še o tem, kdo vse bo moral zaradi vrnitve psov lastniku sesti na zatožno klop, ugibali so, da bodo prav z Bukovčevo na čelu dolga leta trohneli za zapahi.
Naposled se je z minornimi očitki na svoj račun, ki so zato postali pristojnost ljubljanskega okrajnega sodišča, soočila le in prav ona. Sojenje se je začelo maja, morda že zaključna razprava pred sodbo v imenu ljudstva bi morala biti včeraj. Pa je ni bilo, na sodišču so namreč objavili preklic, saj je tožilstvo po zadnji, ki je bila pred enim mesecem, ugotovilo, da je vse skupaj zaman, in umaknilo obtožni predlog.
Tožilstvo je bilo le posrednik v sporu med dvema nekdanjima dobrima kolegicama, celo prijateljicama iz Bele krajine. Za pregon Bukovčeve se je namreč odločilo, ko se jim je zaupala direktorica Vursa Vida Čadonič Špelič in povedala, kakšne travme in grožnje je doživela zaradi Baričevičevih bulmastifov.
Njeno izpoved je tožilka Petra Vugrinec vrgla na papir, ga naslovila z Obtožni predlog ter prebrala na prvem naroku. Bukovčevi je očitala, da je pritiskala na pristojni organ in pretila, kaj vse se bo zgodilo, če psov, ki so zaseženi živeli na Gmajnicah, ne vrnejo lastniku. Dogajalo se je decembra 2008, ko je bila aktualna zakonita odločitev Vursovega inšpektorja Uroša Andrenška o humani usmrtitvi nevarnih bulmastifov Atlasa in Joy zaradi brutalnega napada na Megliča.
Čadonič Špeličevi je zazvonil telefon, na drugi strani je bila Bukovčeva. Kramljanje že od začetka ni bilo prijazno, saj je sekretarka kar takoj napadla šefico Vursa, zakaj Baričeviču ne vrne psov, in ji pri tem zagrozila, da bo Baričevič v primeru usmrtitve psov vložil odškodninsko tožbo in da odškodnina ne bo le strošek Vursa, ampak bo tudi ona, Čadonič Špeličeva torej, »osebno plačala strašansko veliko odškodnino, zaradi česar bo morala prodati svojo novo hišo, v katero se je pred kratkim vselila«.
Grožnja ali
le opozorilo?
Na sojenju so zaslišali kar veliko prič, čeprav je bilo zares edino pomembno, kaj bosta imeli povedati obe Belokranjki. Bukovčeva je stokala, da kar ne more verjeti, da jo je prijateljica tako obremenila: »Dolga leta se poznava. Tisti klic ... Takrat sem jo klicala na zasebno številko le zaradi najinega osebnega poznanstva, kot njena kolegica in nikakor ne kot uradna oseba. Vsak teden sva bili skupaj na sestankih, tudi po tem telefonskem pogovoru in domnevni grožnji. Skupaj sva šli na cigaret pavzo, pa mi ni nikoli ničesar omenila ali očitala. Zato se mi zdi zdaj čudno, da naj bi moje besede razumela kot nekakšno grožnjo. Prvič sem o nekakšnih grožnjah izvedela iz medijev, o tem, da naj bi grozila prav njej, pa šele iz obtožbe.«
Čeprav je bil telefonski govor tudi o pasjih temah, je nato priznala. »Vedela sem, da psi Baričeviču ogromno pomenijo in da bo v primeru njihove usmrtitve izkoristil vsa pravna sredstva za ugotovitev nezakonitosti ravnanja javnih uslužbencev, ki bi tako usmrtitev odredili. Povedal mi je, da bo prek odvetnika preprečil usmrtitev, če pa bo ta izvedena, bo šel do konca. Zbala sem se, da utegne vodenje postopka Vursa pripeljati do tega, da bo organ, pri katerem sem odgovorna za proračun in finance, utrpel hudo finančno izgubo. Hotela sem jo le opozoriti, da ima konkretno ravnanje lahko hude posledice, saj sem vedela za to, da bo Baričevič od države izterjal maksimalno odškodnino, če se bo kajpak našla še najmanjša kršitev z naše strani.«
Bivša sekretarka je nato skorajda zajokala, ko je pred sodno dvorano stopila tudi pred novinarje: »V življenju nisem nikomur grozila, sploh pa ne gospe Vidi Čadonič Špelič. Kot državni sekretar nimam pooblastila, da bi jo klicala in ji ukazovala, in ona to ve. Nikogar si ne upam več klicati.«
Na sodišču so nato čakali le še na njo, na prvo damo Vursa. Prav na zadnji razpravi, po kateri je tožilstvo prenehalo preganjati Bukovčevo, je prišla na vrsto. »Lahko bi razumela kot grožnjo, lahko kot opozorilo. Bilo pa mi je jasno sporočeno, da bo lahko Vurs plačal visoko odškodnino,« je povedala vursovka. Klic je bil večerni, z one strani se je slišalo, da Vurs dela vse narobe, saj da bi morali vrniti pse in da bodo lahko plačali visoko odškodnino ter da so ji to povedali pravniki. Pogovor jo je tako vznemiril, da ga je dojela kot grožnjo. Čadonič Špeličeva je ponovila še nekaj stavkov, ki so bili tudi v obtožnem predlogu, toda očitno ni bila dovolj prepričljiva, zato so se tožilci odločili, da z obtožbami na račun Bukovčeve ne bodo več tratili časa in denarja.
Da je res tako, meni tudi njen odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar. »Tožilci so verjetno preučili pričanje Čadonič Špeličeve, v katerem je dejala, da misli, da ji Bukovčeva med klicem ni mislila groziti, a da jo je njen klic čustveno pretresel. Jasno je, da je šlo le za kolegialni klic in za opozorilo na spoštovanje odločitev upravnega sodišča v smislu morebitne odškodninske odgovornosti države.«
Decembra še kinologa
|
