»Utapljal sem se in videl neke zvezde«

CELJE – Pred dobrim tednom dni se je na Šmartinskem jezeru srečno iztekla reševalna akcija, potem ko je domačin, 61-letni invalid Stanislav Dimec iz Brezove pri Šmartnem v Rožni dolini, s svojo laguno zapeljal v jezero, o čemer smo že obširno pisali. Med obračanjem vozila ga je odneslo v vodo, pravzaprav ga je v jezero vrglo. Kakšnih pet ali šest metrov je letel po zraku, nato je avto zaplul nekaj deset metrov proč in se počasi začel potapljati. Na pomoč mu je prvi priskočil oskrbnik ribiške koče Zlatko Kozovinc, ki je zgrabil za odbijač in na vse pretege vlekel k bregu, hkrati pa je rotil očividce, naj mu pomagajo. Svojega prijatelja je poskušal tudi izvleči, a je bil pripet na sedež. Klicem na pomoč se je ob množici radovednežev, ki so večinoma zgolj opazovali dramo, odzval policist iz Šmarja pri Jelšah Jani Boršič, ki je v bližini kramljal s prijateljem. Požrtvovalno se je vrgel v vodo, priplaval do vozila ter odpel ponesrečenca, ki mu je voda že dobesedno tekla v grlo. Skupaj sta ga spravila na suho in ga oskrbela, nato so svoje opravili še reševalci in gasilci.

Padel z višnje

Staneta so v začetku tega tedna izpustili iz bolnišnice. Lepi dnevi, ko se večinoma zadržuje pri hiši, mu ponujajo veliko časa za razmišljanje o nedavnih dogodkih, ko je zrl smrti v oči. Tistega dne se je k ribiški koči pri jezeru odpravil pozdravit prijatelja iz Slovenskih Konjic, ki je tam ribaril in je tudi invalid. Spotoma je pobaral prijatelja Zlatka, za katerega tisti trenutek seveda še ni vedel, da bo njegov rešitelj. »Ročko za sedeti sem spustil nazaj, ker me je preveč tiščalo k volanu. Spil sem kozarček, več ne smem. Kramljala sva o politiki in kako ni denarja pa o avtu, ki sem ga pravkar zamenjal in pri katerem mi je sosed pomagal nastaviti vsa vodila za invalida. Vse opravljam z rokami. Tako je že 25 let in nikoli nisem imel težav.«

Še leto prej fortuna Stanislavu ni bila tako naklonjena kakor prejšnji teden. Obiral je višnje, splezal na drevo in padel. Hrbtenica je bila tako zelo poškodovana, da ga je za vedno priklenila na voziček. Od popka navzdol ne čuti ničesar. Po nekajmesečnem boju s samim seboj se je sprijaznil z usodo. A kje je storil napako pred dnevi, da je vozilo čofnilo v jezero?

Pogumni oskrbnik koče, ki ima po zahtevni operaciji srca sicer tri obvode in dve zaklopki, je prejšnji teden povedal, da je avto najprej zakopal s kolesi, nato pa ga je sunkovito vrglo v vodo, niti enega od na gosto posejanih dreves ni zadel. »Nisem mogel prestaviti v prvo, med popravljanjem pa sem nehote stisnil zavoro. Zabilo me je nazaj na sedež in nisem več dosegel ročke. Skoraj deset metrov me je neslo po klancu in pričakoval sem, da bom vsak hip treščil v drevo. Toda namesto tega je silovito pljusknilo in me odneslo od brega,« se spominja Stane.

Avto se suši

»Takrat sem se že nekako sprijaznil z usodo in si rekel, da zdaj pa bo, kar bo. O vsem sem razmišljal, nato pa videl Zlatka, kako se je slekel in se pognal v jezero. Kričal je, da prihaja na pomoč, in klical, naj mu še kdo pomaga. Sam bi sicer poskušal odpreti vrata, kar ne bi bilo dobro. V paniki se nisem niti spomnil, da bi se lahko odpel s sedeža. Začutil sem, kako je Zlatko za odbijač povlekel laguno. Vpil sem, da bom ostal brez zraka. Opazil sem čoln, ki je priplul mimo. Nisem vedel, da sta bila na njem Čeha. Razbila sta zadnjo šipo, da se je avto postavil pokonci. Kričal sem jima, naj prideta bližje, da bi se lahko oprijel čolna. Očitno me nista razumela. Vodo sem imel že pri bradi in še vedno sem bil pripet. Dogodkov, ki so sledili, se ne spominjam. Ne vem, kako je bilo, ko je policist priplaval do avta in me odpel ter potegnil ven. Spomnim se, da sem videl neke zvezde.«

Stane je spet nekoliko prišel k sebi, ko sta ga Zlatko in Jani že vlekla k bregu. »Polno ljudi se je zbralo na bregu. Počakali smo na reševalce, ki so me priklopili na aparate in spravili v bolnišnico. Veliko znancev, prijateljev in sorodnikov me je zatem klicalo, vendar mi je vnukinja posodila svoj pametni telefon, z njim pa nisem znal ravnati.« Marinka ga pomiri, da zdaj ni prav nič bolj pomembno, kakor to, da se je vse tako srečno izteklo. »Kaj telefon, kaj avto. Veliko smo jih že imeli in še se bomo vozili, tudi če ta laguna ne bo več uporabna.« Vozilo, ki bi lahko bilo Stanetova vodna grobnica, so postavili pod kozolec, da se elektronika v miru posuši, sedeži pa izhlapevajo vodo na soncu.