Utapljajočo se rešil iz ledene Soče

To je zgodba o pogumu in neskončni skromnosti. Le kdo bi si namreč mislil, da ima človek toliko sreče, kot sta jo imeli predvčerajšnjim zjutraj Majda Melink in njena prijateljica Sonja Mugerli? Le kdo bi si mislil, da jima je bil poslan prav tisti angel varuh, ki ju je naposled tako lepo obvaroval in brez vsakršne praske pripeljal na varno, na kopno, v drugo življenje? Novo življenje.

Brezmadežna voznica

Bistra hči planin, če dovolite, je bila tudi tisto jutro tako krasna. Smaragdno se je zlivala ob zahodnem robu oblačne Banjške planote, ravno tedaj je rahel dež vlažil vijugasto cestišče. Obrečne akacije so slišno šelestele, vozila pa hitela do svojih ciljev. Tu, med Solkanom in Plavami, še posebno hitro vozijo. »Oh, koliko nesreč se je tu že zgodilo,« je priznal Dean Božnik z novogoriške policije.

Z ene strani, proti Kobaridu, sta na delo hitela tudi klena Ajdovca, 52-letni Evgen Vidmar in štiri leta mlajši Drago Brecelj. Nekdaj izvrstna rokometna igralca, zdaj pa elektroinštalaterja pa tedaj, malce pred sedmo zjutraj, še zdaleč nista slutila, da bosta že čez nekaj minut postala prava heroja. Angela v njenih očeh.

V nasprotni smeri sta se s štiri leta staro fiesto peljali dobri prijateljici. Majda in 65-letna Sonja se poznata že celo večnost; prva je iz Ročinja, druga iz Kanala. Marljivi severni Primorki sta šli proti Gorici, upokojenki namreč še kako trmasto kljubujeta recesiji. Dobro vesta, kako težko je (bilo) prislužiti svoj kruh. 63-letna Majda je delala v Anhovem, bilo je težko, naporno, danes ima nekaj njive, tudi šiva. Majda se ne da, avto vozi že 32 let. »Ma, v vsem tem času nisem naredila niti ene črtice na avtu, kaj šele, da bi plačala kakšno kazen. Še nikoli se mi ni nič zgodilo. Še nikoli!« je glasno poudarjala. Še nikoli, do predvčerajšnjim.

Soča je bila lačna

Približno dvakrat ali trikrat na teden se prijateljici tako peljeta po soški magistrali. Majda se spominja: »Vozila sem za eno voznico, za mano pa je prihajal avto. Bil je hitrejši.« Prehitel je obe vozili. Cestišče je bilo vlažno, tu in tam mastno, ponekod celo posuto. Nekaj ovinkov pred okrepčevalnico Dolga njiva sta zaporedna hitra in dokaj nepregledna zavoja. Na desno in levo. Zraven žubori Soča. Majdo je začelo na omenjeni blagi šikani kar na lepem nositi. »Zgleda, da je bilo mastno,« se je prijela za glavo, kot da se še ni povsem zavedala. Avto ji je začelo vleči v levo, proti skalni pečini. »Takrat sem stisnila žlejf!« zavpije, tedaj pa svojega forda ni mogla več obvladovati, kaj šele ustaviti. Jekleni konjiček je dobesedno podivjal in dobil nenadzorovani pospešek. Majdo in Sonjo je zvleklo povsem na desno, proti bankini, proti Soči, ki si ju je očitno zaželela. Bila je lačna človeških trupel. Na voljo sta imeli le še nekaj sekund. Zakričali sta, neeeeee!, Majda je nemočno vrtela volan, a bilo je že prepozno. Trčili sta v bankino, nakar ju je poneslo, verjemite, prepričali smo namreč na lastne oči, kakšnih deset metrov naprej proti Soči. Ženski sta za hip poleteli, odsekali vrhove tamkajšnjih akacij. In kaj vse bi se lahko zgodilo?! Lahko bi se obrnili, čofnili na streho, lahko bi pljusknili z bokom, bržkone bi se utopili, toda ne, čista sreča, prileteli sta elegantno, s kolesi navzdol. Čof. V kuhinjo, kjer smo poslušali Majdo, je tedaj stopil njen sosed in jo objel: »Ja, Majda, krišto dio, kakšna sreča!«

Neplavalka in rešitelj

Majda, ki se je s Sonjo malce pred sedmo zjutraj znašla v Soči, je neplavalka. »Ko sem bila mlada, sem padla v Sočo. Od takrat se bojim že, če je voda nad koleni.« Majda pa je bila do vratu v vodi. Skupaj s Sonjo. Dobesedno. Fiesta se je začela potapljati kot Titanik, s premcem navzdol. »Sonja, stisni gumb, spusti šipo dol!« je bila Majda pri zavesti, vedela je, da je še vedno kontakt pri avtu. »Ti znaš plavat', jaz ne znam, reši se!« ji je dejala. Avto je bil le še malce nad vodo, adrenalin pa je brizgal po Majdinih žilah. Sonja se je kot James Bond izvlekla skozi šipo in se začela približevati odsekani brežini.

Kar nekaj ljudi je vse to opazovalo, toda nihče ni bil tako požrtvovalen kot Evgen in Drago, ki sta se brezkompromisno pognala proti Soči, sklenila sta, da ju rešita. Čeprav tvegata lastno življenje.

Vrnimo se za hip k Majdi, ki je tedaj omahovala med dobrim in zlim, med fobijo in življenjem, strahom in odrešitvijo. Avto je bil tako rekoč že pod vodo, Majda je klicala na pomoč: »Ne znam plavat'!« Volja do življenja pa jo je udarila po glavi: »Majda, zbudi se!« Čvrsto je prijela svojo torbico in se spustila v boj s svojim strahom. Za hip jo je potegnilo: »Že sem pila vodo, obenem kričala, borila sem se, dokler je šlo«. Tok jo je vlekel proč. »Ne znam plavat',« je še zadnjič zakričala in postopoma pešala. »Mislila sem, da je to konec!«

A ni bil. Takrat je Drago vrgel električni kabel v vodo, a nemočna Majda ga ni mogla prijeti. Evgen je zato z neskončno požrtvovalnostjo skočil v mrzlo Sočo in jo privlekel do obrežja. Rešil jo je gotove smrti. Zaradi podhladitve so ga potem sicer prepeljali v novogoriško bolnišnico na opazovanje, prav tako tudi Sonjo in Majdo, a je bilo z vsemi vse v najlepšem redu. Popoldne je s prijatelji že nazdravljal, predvsem pa je želel z vso skromnostjo ostati anonimen. »Vsaka mu čast!« je na robu joka izdavila Majda, ki bo naredila vse na svetu, da ga najde. In se mu iskreno zahvali.

Majda se zaveda, da ji je bilo podarjeno novo življenje. Ne more verjeti, kakšna sreča, da je celo njena ura, ki jo je imela takrat na roki, kot nova, da še vedno bije, da so se tako Sonji kot tudi njej ohranile vse kartice, denar in še kaj. Le avto bo šel v pozabo.

»Ni plačila za to, kar mi je naredil!« Nikoli ne bo pozabila Evgena. »Angela varuha, ki je držal roko nad menoj.«