Ustrelil reševalca, ki je pomagal njegovi ženi

PONIKVA – Strah za najbližjega, bojazen pred življenjem v osami, alkohol in psihične težave. Vse našteto bi lahko bili razlogi za sredin popoldanski incident v Podgaju pri Ponikvi v Šentjurju, ko je 74-letni domačin Anton Zanjko streljal na ekipo celjske reševalne službe, ki je prišla po njegovo štiri leta starejšo ženo Terezijo, da bi jo odpeljali v bolnišnico in jo tam oskrbeli. Zadel je reševalca, 35-letnega Marinka Crnkoviča, ravno v trenutku, ko se je ta v spalnici s sodelavcem trudil spraviti žensko na nosila. Krogla ga je zadela v predel pod ramenom. Rana ni huda, a če bi krogla pristala malo nižje, bi lahko bilo usodno.

Zastrupitev na nogi

Po pripovedovanju sovaščanov, ki dobro poznajo razmere, se je v sredo k Zanjkovim že v dopoldanskih urah pripeljala zdravnica iz Šentjurja. Terezija je namreč na nogi imela rano, pojavila se ji je gangrena in napredovala že toliko, da ni kazalo drugače kakor bolnico odpeljati in oskrbeti v celjski bolnišnici. S tem se Anton nikakor ni strinjal, zato tudi tako silovit izbruh jeze. »Tereziji se je gangrena pojavila že pred leti, a jo je poskušala ozdraviti kar sama. Še bolj se ji je zakompliciralo in zdravniki so ji morali opraviti poseg na nogi. Spomladi se ji še poslabšalo, zdravila se je na Ptuju in v Šmarju pri Jelšah. Spomnim se, kako sta zakonca tožila, da Tereziji tam ni dobro in bi rajši videla, če bi bila kar doma. Je pa zelo redko hodila iz hiše. Imata sina, v Rogaški Slatini živi,« pove ena od sosed.

Anton se nikakor ni hotel sprijazniti, da bo moral znova nekaj časa prebiti brez svoje Terezije. Pri vsakdanjih opravilih v hiši, zlasti pri kuhanju, menda ni iznajdljiv, bolje mu gre z urejanjem okolice. Objekt daje lepo podobo in bržčas v vasi ni lepše hiše. Sovaščan je povedal, da je Antona videval tudi opitega, nekako tako naj bi bilo v sredo. »Mudil sem se po opravilih na polju in videl sem ga, kako se je odpravil v trgovino in nato v bife. Anton je človek na mestu, če le ne spije preveč. Pogosto mi je pomagal. Doma nimajo živine, samo vrt. In ta je res skrbno negovan.«

Aretirani po uradnih podatkih nikoli ni prišel navzkriž z zakonom, toda sovaščani povedo drugačno zgodbo. »Se je vedel tudi nasilno, imel je spor s sosedom. V eno od sovaščank je zalučal kamen, nekoga drugega je napadel s sekiro. Vedno se je izvlekel, češ da je nor. Da ima pištolo, nismo vedeli. Čeprav se je z njo hvalil, a mu nihče ni verjel. No, zdaj se je pa zgodilo.«

Streljal iz kuhinje

Šlo naj bi za starejšo in slabo vzdrževano pištolo z dokaj nizko udarno močjo. Tudi takšna je še vedno zelo nevarna. Anton je na reševalca, ki sta ga prepričevala o nujnosti bolniške oskrbe njegove žene, streljal iz kuhinje v spalnico skozi steklo na vratih. Moža sta se umaknila, vendar se Anton, ki so ga po vsej verjetnosti prevevali močni občutki ogroženosti, še ni pomiril. Streljal je za njima in zadel reševalno vozilo pred hišo. Nato je še dvakrat opozorilno ustrelil v zrak. »Pokanje se je razleglo po vsej okolici in spraševali smo se, ali ni kaj narobe pri Zanjkovih, kjer je že čakal rešilec. Ko sem videl, kaj se je zgodilo, mi ni bilo nič jasno. Anton je vendarle komaj hodil, pomagal si je s palico. Streljal je pa očitno brez težav.« Eden od krajanov še doda, da so ga policisti ob prihodu spraševali, ali bi osumljenec nemara lahko pobegnil pri zadnjem delu hiše. »Dajte no, saj komaj hodi. Hitro so ga vtaknili v lisice in ga položili na travnik. Kakšni dve uri so ga pustili tako, čeprav je deževalo.«

Mnenja sokrajanov glede incidenta, ki ga nihče ni pričakoval, so različna. Eni pravijo, da gre za žalostno zgodbo zakoncev, ki sta močno navezana drug na drugega. Drugi so prepričani, da bi za takšnega človeka morali čim prej poskrbeti v kateri od ustanov, saj bi še komu lahko kaj storil, tretji spet pravijo, da ju je treba pustiti pri miru, čeprav Terezija potrebuje pomoč. Zdaj se bo nekaj časa morala znajti drugače.