Uroš je umrl, a rešil druge

JESENICE – Tišino urejenega doma ob robu železarskega mesta prekine Stanka Struna: »Vse skupaj se vleče v nedogled, pa še čudne stvari se dogajajo.« Pet mesecev bo, odkar je v prometni nesreči sredi Jesenic izgubila najmlajšega sina. Prav danes, 19. januarja 2015, bi Uroš Struna s svojimi najdražjimi praznoval 25. rojstni dan, a je njegovo nit življenja pretrgala nenavadna prometna nesreča s pobegom.

Zbil ga je na pločniku

Prvi vikend septembra lani so gorenjski policisti javnosti poslali sporočilo, da je neznani voznik z osebnim avtomobilom uro po polnoči med železniško postajo in jeseniškim sodiščem na Cesti maršala Tita trčil v pešca, ki je hodil po pločniku: »Po trčenju se je voznik z avtomobilom odpeljal proti Hrušici.« Zaprosili so vse, ki bi imeli informacije o dogodku, vozniku ali bi sumili, kateri voznik bi bil lahko udeležen v nesreči, naj se jim oglasijo. Še tisto nedeljo okoli poldneva je k njim prišel Björn Krašovec iz Žerjavca nad Jesenicami in povedal, da je on tisti, ki je povzročil nesrečo: »Peljal sem se iz Zasipa domov, bil sem utrujen in med vožnjo mimo restavracije Ejga sem za trenutek zadremal za volanom. Ko je počilo, sem se predramil in mislil, da sem sredi noči zadel obcestni znak. Odpeljal sem naprej.« Zjutraj je z očetom, avto je bil njegov, odšel v mesto pogledat, kje je udaril, po njegovem mnenju, v znak: »Ko sva bila z očetom na Jesenicah, me je poklicala mama in rekla, da je na spletu videla, da policija išče povzročitelja prometne nesreče s pobegom, ki se je zgodila točno v tistem času, ko sem se peljal domov. Odšel sem naravnost na policijsko postajo.«

Strunovi s povzročiteljem po za njih izjemno tragičnem dogodku niso hoteli imeti nobenega stika. »Res je, nismo želeli nobenega kontakta, ker so se javljale priče, ki so nam dajale določene podatke o njegovem gibanju po tistem, ko je trčil v Uroša, in se ne skladajo s povedanim. Policisti so nam po nesreči povedali, da bi nama lahko dali njegovo številko, da bi ga z možem poklicala. Glede na to, kar smo izvedeli, z njim ne želimo nič,« pravi mami Stanka in nadaljuje: »Razumeli bi, da bi ostal tam na kraju nesreče, čeprav ne bi mogel pomagati. A na tak način, kot se je potem hotelo prikazati dogajanje okoli nesreče, pa nočemo z njim ali njegovimi prav nobenega kontakta.«

Izguba vsak dan večja

»Povzročitelj dela naprej in se giblje prosto, kot da ni bilo nič,« zmaje z glavo oče Zvone: »Tožilstvo ima v tem primeru popolno dokumentacijo, izvedela sva prek policije in ni nam jasno, zakaj se ga ne pokliče na odgovornost za dejanje, ki ga je storil.« »Moti nas, ker se primer ne premakne nikamor. Vsako sekundo, ko se ne zamotim z delom, mi misli uhajajo k bratu. Božične praznike je povzročitelj preživel s svojimi, našega Uroša nikoli več ne bo z nami,« dodaja sestra Karmen: »Naj tudi povzročitelj vsaj za nekaj časa občuti, kako je, ko si brez ljubljenih, brez podpore teh, ki jih imaš najraje.« Nadaljuje mami Stanka: »Še vedno smo v stresu. Vsak dan je izguba, njegov nenadni odhod brez vrnitve, večja. Smo povezana družina in on, naš najmlajši, nam manjka vsako jutro bolj. Ne moremo razumeti, da se take nesreče, kjer so dejstva jasna, na sodiščih ne obravnavajo prednostno. S tem bi bili prizadeti prej spokojnejši in žrtve bi lahko v miru počivale. Naj bodo povzročitelji, tudi v našem primeru, kaznovani po črki zakona zato, da imamo svojci umrlega delček zadoščenja, če že svojega otroka ne moremo nikoli več objeti. Agonija žalujočih se lahko konča tudi tako, ne pa da bodo na sodišču vse skupaj na plan vlekli šele čez leto ali dve.« Mami, ki sta ji po smrti sina poleg moža v tolažbo in oporo še hčerki Karmen in Tanja, pomolči, nato pa doda: »Vsako jutro se z mlajšo hčerko voziva mimo kraja nesreče in se ustaviva, prižgeva svečko in sva za trenutek ali dva v mislih z njim. Starejša hči se tej poti, če le lahko, izogne.« Vse v Uroševi sobi je ostalo tako, kot je. Mami Stanka in oče Zvone skrbita za njegovo zlato ribico.

V žalni knjigi, ki so jo odprli njegovi kolegi, ki so skupaj igrali pikado, so vpise vtisnili v spomin ljudje, ki so Strunove, kot so ti sami mislili, komaj poznali: »Toliko so napisali o njem, da si nismo niti najmanj mislili, kako dober je bil do vseh. Pogreb so organizirali prijatelji, za slovo so mu odigrali Slakove Čebelice.«

Za spremembo zakonodaje

Strunovi imajo idejo in potrebujejo le pomoč, da bi poiskali vzvode in načine za spremembo zakona, ki obravnava take primere, kot je njihov: »Menimo, da bi tistim, ki povzročijo tako tragično nesrečo in se jim to na sodišču neizpodbitno dokaže, morali dosmrtno odvzeti možnost vožnje. Poleg tega bi se povzročitelje moralo prednostno obravnavati na sodiščih. Zakonska določila bi morala biti veliko bolj natančna za te vrste primerov. Tako bi bilo po našem mnenju veliko manj družin odetih v črnino. Domenili smo se, da bomo aktivno šli v akcijo zbiranja mnenj, pobud in podpisov za spremembo zakonodaje po Uroševem rojstnem dnevu.« Nato še dodajajo: »Mesto Jesenice ni pokrito z eno samo samcato varnostno cestno kamero in menimo, da bi morali odgovorni na občini narediti nekaj v tej smeri. Iz središča mesta so na relativno oddaljeno Hrušico preselili policijsko postajo in večkrat smo od stanujočih prav na obmčju, kjer je naš Uroš izgubil življenje, slišali, da se tam ponoči dogaja pravo divjanje po osrednji jeseniški prometnici.«

Pri Strunovih smo ob koncu slišali, da še niso prišli do jeze v sebi: »Manjka nam del življenja,« pravi mamica Stanka: »Pomislim, da bo Uroš zdaj zdaj prišel okoli vogala in se zasmejal, kot se je znal samo on. Z mlajšo hčerko sva obe na terapiji, Slovenija transplant nama jo je ponudil in sprejeli sva jo.« Oče Zvone je skromnih besed ob slovesu: »Pogledam sliko Uroša v svoji delavnici in obstanem. Žalujemo skupaj, a se vsak od nas po svoje spopada s tragedijo.«