KDO JE KRIV?

Upoštevanje 
5 zlatih pravil 
bi rešilo Nejca

Objavljeno 15. april 2017 20.32 | Posodobljeno 15. april 2017 20.33 | Piše: Aleš Andlovič

Tožilstvo Francu Kešpertu očita, da ob odpravljanju posledic žledoloma ni upošteval pravilnika. Če bi ga, bi 20-letnega Mesariča verjetno samo streslo, ne pa ubilo.

Franc Kešpert. Foto: Aleš Andlovič

MARIBOR – »Izjave ljudi, ki sem jih slišal dva ali tri dni po nesreči, se ne ujemajo z izjavami, ki jih nekateri dajejo danes. Ne bi rad razpredal o tem, mislim, da je tožilec zadevo dobro proučil,« je bil v svojem pričanju pred mariborskim sodiščem zelo kratek Matjaž Mesarič. Oče pokojnega 20-letnega Ptujčana Nejca Mesariča, ki je izgubil življenje med odpravljanjem posledic žleda v februarju 2014, je še pristavil, da od obtoženega Franca Kešperta ne bo zahteval denarne odškodnine. Njegovo ženo, Nejčevo mamo Lidijo Mesarič, pa je motilo dejstvo: »Nihče od te skupine delavcev, ki je bila takrat na terenu, me ni bil pripravljen pogledati v oči.«

Ko je Lidija Mesarič sodnici Andreji Lukeš razlagala, da so bili vodilni možje Elektra Maribor po dogodku zelo sočustveni, a da z obtoženim delovodjo ni imela nobenega kontakta, je 59-letnik iz Majšperka vstal in kar nekoliko sramežljivo dejal: »Smo imeli kontakt, in to na žalni seji.« Mama pokojnega Nejca, ki je v tistem času postal sinonim za požrtvovalnost, je nato pojasnila: »Ja, morda res, ampak veste, kakšne razmere so vladale takrat.« Tožilec Simon Grahornik je v obtožnici na dolgo in široko opisoval, kaj vse bi moral Franc Kešpert kot skupinovodja usodnega 5. februarja 2014 nedaleč od kraja Rep na Pohorju postoriti, da se ne bi zgodila tragedija. Še najbolj je tožilca motilo, da obtoženi ni upošteval niti enega izmed petih zlatih pravil ob delu na električnih napravah. Obtoženemu zato očita kaznivo dejanje ogrožanje varnosti pri delu iz malomarnosti, za kar je zagrožena kazen do osmih let zapora.

Svetili so si s telefoni

Da so februarja 2014, ko je bila Slovenija ujeta v (ž)led, vladale izjemne razmere, ni treba poudarjati. »Bili smo na robu naravne katastrofe. Ko smo prispeli na kraj dogodka, je bila ura že šest zvečer in bilo je že dodobra temno, tako da smo si svetili z mobilnimi telefoni. Matjaž Vrabič me je obvestil, da sta dva vodnika na visokonapetostnem daljnovodu pretrgana, tretji vodnik pa je visel nekje v višini enega metra nad tlemi, na njem je viselo padlo drevo. Prepričan sem, da v času moje prisotnosti omrežje ni bilo pod napetostjo,« je v zagovoru razlagal obtoženi Kešpert. Ta je tudi po tragični nesreči ostal zaposlen na Elektru Maribor, udarno naj bi sicer obdržal naziv skupinovodje, a zdaj deluje »le« kot pomočnik skupinovodje največjega štajerskega električnega distributerja.

Zatem je na vse pretege poskušal razložiti, da sploh še ni ukazal, naj se dela začnejo, saj si je hotel najprej ogledati situacijo. »Odšel sem okoli 40 metrov stran, kar je trajalo vsega nekaj minut. Zatem sem iz daljave zaslišal zvok delujoče motorne žage. Začelo se je iskriti, pokati in goreti po vodnikih daljnovoda in ob njih. Mesarič je bil ob mojem prihodu v nezavestnem stanju, na pomoč smo poklicali reševalce,« je tragične dogodke opisoval obtoženi. Njegov zagovornik Peter Žnidaršič je pripravil taktiko, s katero želi dokazati, da je njegov klient storil vse in da se delo sploh ni začelo, saj skupina ni imela delovnega naloga. »Dela bi začeli, ko bi dobili pisni delovni nalog,« je še pristavil Kešpert.

Toda njegovi kolegi iz vodstva Elektra Maribor so sodišču razlagali, da ima Franc Kešpert vsa pooblastila, da bi si v danih razmerah delovni nalog spisal tudi sam. A niti spisani delovni nalog ne bi preprečil tragedije. Bolj kot birokratske pomanjkljivosti so priče poudarjale, da se ni upoštevalo petih zlatih varnostnih pravil ob delu na električnih napravah. Te določajo, da je treba najprej poskrbeti za izklop in vidno ločiti naprave pred napetostjo, zatem preprečiti ponovni vklop, kar bi v konkretnem primeru pomenilo zavarovanje odklopnika na ločilnem mesto s ključavnico. Tretji korak je preverjanje in ugotovitev breznapetostnega stanja z inštrumenti. Sledi ozemljitev in kratkostično povezovanje naprav, šele zatem pa se ogradijo mesta od delov, ki so še pod napetostjo.

Vodilni možje Elektra Maribor so takoj po tragični nesreči naročili, da se ugotovi, zakaj se je zgodila. »Konec marca smo ugotovili, da je bila napaka na pogonskem polu odklopnika (ločilnega stikala, op. p.) na ločilnem mestu 001 Kostanjevec. Čeprav je bil odklopnik izklopljen, je prevajal električni tok. Napaka je bila mehanska in je nemogoče, da bi jo povzročil človek,« je dejal Miran Horvat, vodja službe za meritve in zaščito pri Elektru Maribor. Zatem je na dolgo razlagal, da so skupaj s proizvajalcem omenjenega odklopnika, podjetjem TSN, ugotovili, kje je napaka.

Samo streslo bi ga

A niti Ladislav Krošel, referent za varstvo in zdravje pri delu pri Elektru Maribor, ni mogel mimo dejstva, da bi se zgodba kljub spletu nesrečnih okoliščin in okvarjenega stikala na velikokrat omenjanem LM001, kar je bil poglavitni vzrok za nesrečo, lahko končalo drugače. »Če bi bilo upoštevanih vseh petih zlatih pravil, bi fanta verjetno samo streslo, kar bi občutil kot pikanje v prst, a kaj hujšega ne bi smelo biti.« Pri slednjem je Krošel še posebno poudaril, da bi ozemljitev in kratkostično povezovanje naprav Nejcu Mesariču verjetno rešili življenje.

Sodelavca pa je izdatno obremenil tudi 57-letni Marjan Orešič, ki je zaposlen v območni enoti Elektra Maribor v Slovenski Bistrici. Čeprav bi morala biti Orešič in Kešpert usodnega večera na zvezi in bi moral obtoženi Orešiča kot koordinatorja vklopov in izklopov obvestiti o tem, da je njegova delovna skupina začela delati, tega ni storil. Sicer niti obvestilo, da je njegova skupina začela delati, Orešiča verjetno ne bi odvrnilo od tega, da je slabih 14 minut čez 18. uro delavcu Robertu Dušeju na terenu »dovolil«, da je na ločilnem mestu LM67 ponovno vklopil odklopnik. Po delu 20-kilovoltnega daljnovoda Planina je znova stekla napetost. Toda elektrika bi se morala ustaviti pri zloglasnem ločilnem mestu LM001, torej tik pred krajem Rep na Pohorju. A kot je pozneje ugotovila komisija, je zaradi odlomljenega pola v odklopniku Kostanjevec ta kljub postavitvi v izklopljeni položaj še naprej prevajal napetost. Vsega 33 sekund po priključitvi napetosti na ločilnem mestu 67 je Marjan Orešič po UKV-zvezah panično zakričal: »Planino izklopite, izklopi Planino.« Toda za Nejca Mesariča je bilo prepozno, saj je prav v trenutku vključitve napetosti z roko držal električni vodnik.

Varnostni inženir organizacije dela Vinko Švab, ki je izdelal izvedensko mnenje in tudi vseskozi spremljal prvo obravnavo, je bil kritičen do dela obtoženega Franca Kešperta: »Tudi opazovalna dela spadajo med pripravljalna dela. Ko so prišli na kraj, je imel obtoženi dolžnost, da postavi delavcem mejo, kaj smejo in česa ne smejo. A tega ni storil. Predvsem Nejc Mesarič in Vid Stermšek (oba sta bila le pomožna delavca in mišljeno je bilo, da bosta delavcem Elektra Maribor le nosila orodje, op. p.) nista bila strokovnjaka in sta skupinovodji zaupala.«

Zatem se je vnel krajši besedni spor med zagovornikom obtoženega odvetnikom Petrom Žnidaršičem in izvedencem Vinkom Švabom, saj je hotel odvetnik vedeti, »kaj bi obtoženi Franc Kešpert moral storiti«. Toda izvedenec je ostal neomajen in brez dlake na jeziku razložil. »Poskrbeti za breznapetostno stanje. Če so lahko izklopili celotni daljnovod Planina po nesreči, bi ga lahko izklopili že prej. Pet zlatih pravil je napisanih zaradi preventive, da se ne primeri, kar se je primerilo Nejcu Mesariču.« 

Deli s prijatelji