Upokojenca posprejali
 in obsuli s kamenjem

NOVO MESTO – Četrtkovo popoldne, ki mu je nagnalo strah v kosti, si bo do konca življenja zapomnil 71-letni upokojenec Anton Volf iz zaselka Muhaber, lučaj od Novega mesta. Še danes, pravi, ne more normalno dihati brez dihalke za kisik, saj so ga napadli Romi in vanj izpraznili solzivec, boli pa ga tudi noga, saj so ga še kamenjali. Še najhuje je, da ga je zdaj tako strah, da si skorajda ne upa iz hiše. Vse to se je zgodilo samo zato, ker jih je zalotil pri vlomu v prazen objekt na poti do svoje parcele.

Z vilami na kolo

Anton, ki skupaj z ženo Vero živi v hiši v Muhaberju, je vse življenje pridno delal in vsak dan že ob četrti uri hodil v službo. Dočakal je zasluženo upokojitev, ko si je misli, da bo lahko v miru užival, vendar življenje v okolici romskega naselja Žabjek nikoli ne poteka po normalnih tirnicah, pravi. Ne le da se starejši bojijo in ponoči ne zapuščajo domov ter se na tem koncu nenehno izvajajo manjše kraje in tatvine, na ljudi se fizično spravljajo že sredi belega dneva! Anton ima med železniško progo in potokom Bezgavec 27 hektarjev veliko parcelo s travnikom in jablanami. Tam goji zelenjavo, saj ima crohnovo bolezen in ne sme uživati škropljenih živil. »Predprejšnji četrtek sem šel na travnik, bil je sončen dan, da bi pokosil travo med drevesi. Potem sem prišel domov in se ulegel,« pojasnjuje, kako se je vse skupaj začelo povsem nedolžno. Ker je imela žena popoldne zabavo, se je on okoli 15. ure odpravil nazaj, da bi dokončal opravilo. Čeprav s seboj nikoli ne nosi telefona, ga je tokrat vzel na ženino pobudo. »S starim Rogovim kolesom sem šel, vile sem imel pa čez balanco, da bi lahko mrvo stran znosil,« je upokojenec opisal, kako se je pripeljal pod viadukt ob novem Mercatorjevem centru. Takoj ko se je ustavil na klancu, so do njega pritekli štirje mladi Romi, stari okoli 13 let. »Z njimi nisem imel nič, nismo se niti pogovarjali in oni mi niso hoteli nič storiti.«

Kamenjali so ga

Anton tedaj ni slutil, kaj bo sledilo, ko se bo peš ob kolesu spustil do edine stanovanjske hiše pod viaduktom Bezgavec. Ko je prišel do hiše, je opazil dva Roma, stara okoli 20 let, ki sta se, kot sumi, očitno pripravljala na vlom. »Ko sta me videla, se je eden začel dreti name, češ kaj bi rad. 'Vam nič,' sem rekel in šel naprej, on pa za mano. Kar naenkrat je zagrabil kolo, da sem se ustavil pri škarpi, in me po desni strani obraza pošprical s sprejem. Začelo me je dušiti, tudi vrtelo se mi je. Kolo sem spustil iz rok, vil pa ne.« Nepridipravi so verjetno mislili, da je prišel do hiše zaradi njih, v resnici pa je hotel zgolj na svojo parcelo. »Lastnik te hiše je v Ljubljani in jo daje v najem, a trenutno ni nikogar v njej. Večkrat so že vlomili vanjo. Tisti iz Žabjeka.« Čeprav je že solzivec dovolj, da onesposobi človeka, starejši izmed napadalcev ni odnehal, temveč je hotel še huje obračunati z upokojencem: »Ker se mi je zmeglilo, sem izpustil bicikel, on pa ga je vrgel v potok. Obrnil sem se nazaj, on pa je skočil vame. Na srečo sem imel v rokah vile, da ni mogel do mene. Pa se ni ustrašil. Kakšnih trikrat je poskušal skočiti name, pa mu ni uspelo. Nisem se mogel umakniti, sem bil kot v tunelu ukleščen. Na eni strani je bila škarpa, na drugi pa on. Nekako sem prišel na čistino, saj sem upal, da me bo tam kdo slišal. Ampak takrat so pa tisti drugi vame začeli metati kamenje. Eden me je zadel v nogo in mi mora žena zdaj dajati obkladke.«

Strah v vasi

Medtem ko ga je najstarejši Rom še dvakrat posprejal s solzivcem in so preostali proti njemu metali kamenje, je upokojenec vzel telefon in zaigral, da kliče policijo. Ko so njegov namišljeni pogovor slišali napadalci, so se razkropili na vse strani: »Ko so se razbežali, sem res poklical policijo. Šele čez nekaj časa mi je uspelo vtipkati številke 113, saj zaradi solzivca nisem dobro videl. Policisti so rekli, da še niso vlomili v hišo, saj da sem jih še pravi čas zalotil. Nazadnje so tu vlomili pred pol leta, ko so zadaj razbili vsa okna in odnesli pralni stroj.« Čeprav je možakarja zdaj neznansko strah, se je vseeno opogumil in nam povedal svojo zgodbo, da bi se na tem koncu države stvari enkrat začele spreminjati. »Na policiji so mi rekli, da nimam kaj. Sem rekel, da zahtevam kazensko ovadbo in da prej ne grem stran. Sem rekel, da jaz k spovedi ne bom na policijo hodil. Če bom čutil, bom šel v kapitelj, pa me bo župnik spovedal. Ker sem vztrajal, so napisali zapisnik.«

Zaradi napada in zaradi drugih dogodkov, ki se tam nenehno ponavljajo, upokojenec pravi, da ga je strah: »Boli me glava, noga in ne morem dihati normalno. Strah me je. Zdaj samo razmišljam, kaj je hotel z mano narediti, ko je skakal proti meni. Kaj, če bi skakal po meni, me zadušil, vrgel na cesto ... Pri nas je tako življenje, vi ne veste. Zvečer ne smeš po cesti. Ko se oni ponoči vračajo tu mimo, vedno pogledajo, ali imam kokoši zaklenjene. Tudi sredi dneva so že prišli noter. Brezobrazni so. V rit te sune in pljune pa take stvari. Tukaj se nenehno kaj dogaja. Enemu kmetu so zaklali prašiča, drugemu posprejali psa, ampak policija nič ne reagira. Soseda sploh ne hodi ven, ampak gre samo dol kure pogledat. Zimsko solato z njive so mi vso pobrali. Pride Ciganka s culo, pa je že ni več. Na vasi se jih vsi bojijo. Eno profesorico so vrgli na tla, jo zbrcali in ji polomili rebra – pa je šla ženska samo na sprehod do britofa.«