LJUBLJANA – Po ponedeljkovem pogrebu na ljubljanskih Žalah, ki je potekal po muslimanskih običajih, je Ana Fetih v nekem trenutku pokazala svojemu tastu: »Poglejte! Kar nekaj podobno mladih je tu pokopanih, zdi se, da bo Ermin v dobri družbi!« Užaloščen moški, ki je pred tem pokopal svojega sina, je samo skomignil z rameni: »Veš, Ana, prav nič me ne skrbi, Ermin si jo je vedno znal najti!«
Nepopisna množica ljudi se je nenadoma razkropila. V tišini je šel vsak svojo pot. Toda nekje pri sebi so gotovo negovali in obujali spomin na njihovega velikega prijatelja in znanca Ermina Hopovca. Zgovornega in družabnega, iznajdljivega in spretnega, ki je vselej rad priskočil na pomoč in ki je tako odlično kuhal, še več, bil je skrben in ljubeč. In ki je tako prehitro odšel. Ter zapustil svoji ljubki palčici. Ena je stara dve leti, druga komaj štiri mesece. Najbolj ga gotovo pogreša družina in njegova Ana.
Dotrajana in nevarna
Ana se še živo spominja dne, ko si je šel sposodit ta usodni kamionček znamke VW 70 X1D in se potem odpeljal do Ceste dveh cesarjev. Vrnil se ni več. Preden jih je zapustil, je bila najmlajša deklica ravno budna. Brž ji je popravil igračo, da se je njen vrtiljaček lahko že spet vrtel. Zasmejala se je. On pa njej. In Ana njima.
Jima je res prav, da sta ostali brez očeta? |
Tako dobre volje je bil Ermin tudi pozneje, je izvedela njegova življenjska sopotnica, ki se je sprehodila po sledeh njegovih poslednjih odločitev in zadnjih korakov. Izvedela je, da se je ob njegovi zadnji uri izpisalo 12.30. Tedaj je namreč silovito počilo. Počilo je pri paviljonu, posvečenem cesarju Francu I., na mokrem in spolzkem cestišču. »Sedemindvajsetletnik, ki je vozil iz smeri Ceste v Gorice proti Cesti v Mestni log, je pri hišni številki Cesta dveh cesarjev 399 nenadoma zapeljal iz desnega nepreglednega ovinka v ravnino in zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo na mokrem in spolzkem vozišču izgubil oblast nad vozilom, zaradi česar je začel drseti na nasprotno smerno vozišče. V tistem trenutku je iz nasprotne smeri pravilno pripeljalo delovno vozilo – avtodvigalo znamke Liebherr UTM 730, ki ga je vozil 41-letnik,« je že kmalu po tragediji poročala Nataša Pučko z ljubljanske policijske uprave.
Enainštiridesetletnik se je, da bi preprečil trčenje, resda umikal v desno, a mu nesreče ni uspelo preprečiti. »Po trčenju je namreč tovorno vozilo odbilo naravnost v leseno ograjo stanovanjske hiše; slednjič je obstalo na pločniku. Sedemindvajsetletnik se je tako hudo poškodoval, da je že na kraju samem umrl. Voznik delovnega vozila v nesreči ni bil telesno poškodovan,« je še dodala Pučkova. Ogleda kraja nesreče sta se udeležila tudi dežurna preiskovalna sodnica, ki je odredila obdukcijo, in dežurni državni tožilec. Dotrajana in nevarna cesta (dveh cesarjev) je bila potem dlje zaprta za ves promet.
Brez pločnikov in stez
Ana Fetih je nekaj dni po izgubi svoje ljubezni javno zapisala: »Župan, umrl je oče mojih otrok, bo moral še kdo?« Odločna mamica si je, kot da bi nekaj slutila, že pred dvema mesecema upala stopiti vse tja do župana Zorana Jankovića. In ga pobarala: »Ali morda veste, kdaj nameravate urediti Cesto dveh cesarjev, ki je tako nepregledna, brez pločnikov in kolesarskih stez, na kateri je asfalt izrabljen, razpokan in pokrpan na številnih odsekih, povrhu pa je to še šolska pot?« Takrat ji je odgovoril: »Kaj še nisi prebrala, da je ureditev načrtovana že v letošnjem letu?«
»Gospod župan, ampak po tej cesti hodi zares veliko otrok v šolo!« ga je poskušala vendarle soočiti z golo resnico. Zmotno je bila prepričana, da bo kot župan vsaj poskušal razumeti njeno skrb, in kot se je izkazalo, tudi upravičen strah. »Gospodična, ali živite tam blizu?« ga je še vljudnostno zanimalo. »Ne, le mimo se vozim …« »Čez spalno naselje se pa ja ne vozi,« ji je rekel.
Anin boj
»Toda vsakdo, ki se je kdaj vozil po Cesti dveh cesarjev, ve, da to ni le spalno naselje!« je štiri dni po Erminovi smrti – javno argumentirala. »Tam je namreč industrijska cona in tam so sedeži številnih podjetij. Tam sta tudi azil in hotel. In tam je cesta še kako nevarna, še posebno odsek pri paviljonu, na katerega so tamkajšnji stanovalci in policisti že ničkolikokrat opozarjali in na katerem sem 4. maja okoli poldneva izgubila svojega partnerja ter ljubečega očeta mojih malčic …«
Za Ano Fetih bo kakršna koli ureditev Ceste dveh cesarjev prišla prepozno. Zato je zdaj v zanjo najtežjih dneh, ko je ostala sama z dvema otročičkoma, vse svoje sile uperila v viteško dejanje: »Želim, da se nekaj spremeni! Če že nisem mogla pomagati Erminu, bi rada, da se kaj podobnega ne bi zgodilo ne z drugimi pešci in ne vozniki, kot tudi ne s številnimi otroki, ki hodijo tam mimo!« Ana si bo odtlej zatorej prizadevala, da se ne bi še komu kdaj zgodilo kaj tako žalostnega.
Zaveda se, da sta hčerkici tako prezgodaj izgubili najboljšo možno oporo, človeka svojih sanj.
