Umorjenega vabijo na sodišče

LJUBLJANA – Je bizarno, če leta 2015 sodišče poziva Marjeto Blančani ter Ano in Marka Fažmona, naj se kaj oglasijo? Ano in Marka so namreč nazadnje videli okrog dneva njune poroke leta 1931, danes sta, če kajpak sploh sta, stara častitljivih 105 oziroma 110 let. O starosti Marjete niti ni podatka, a je pogrešana že 108 let. Seveda je bizarno, pa spet ne, če o tem pobaramo zakone. Vsak človek si namreč zasluži datum smrti, zato so sproženi postopki za razglasitev za mrtve, zakonski vzorec pa sodnikom nalaga uporabiti besede poziva dotičnemu, »da se javi sodišču, hkrati pa tudi vse, ki kaj vedo o njegovem življenju, da to sporočijo v roku treh mesecev od objave oklica. Po tem času bo sodišče pogrešanca razglasilo za mrtvega.«

Veliko bolj nenavadno zagotovo je, če s sodišča vabijo na obisk nekoga, za katerega dobro vedo, da sta znana datum njegovega rojstva in smrti in da celo že dolgo tega ni več med živimi, kot se dogaja z žrtvijo enega najrazvpitejših in najskrivnostnejših umorov na Slovenskem.

Tožilci še niso imeli dve leti

Na oglasni deski okrožnega sodišča je zadnji mesec obvestilo, ki ga je podpisal preiskovalni sodnik Franc Hribar. V njem Miša Vujičića obvešča, da je bil 11. maja 1995 po predlogu tožilstva z odredbo preiskovalnega sodnika proti njemu odrejen ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem »zaradi suma, da izvršujete kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje prepovedanih drog in prometa z njimi«. Ukrep je trajal en mesec, »ker pa je poteklo več kot dve leti od izvajanja ukrepa in državni tožilec ni podal izjave, da bo zoper vas zahteval uvedbo kazenskega postopka, je treba gradivo, pridobljeno z izvajanjem predmetnega ukrepa, uničiti«.

Zato sodnik Hribar Vujičiću sporoča: »Pred uničenjem gradiva imate pravico, da se seznanite s poročilom policije, ki obsega povzetek zbranih dokazov, in s pridobljenim gradivom. Pregled spisa je mogoč v času uradnih ur na preiskovalnem oddelku okrožnega sodišča. Če v roku meseca dni po prejemu obvestila spisa ne boste pregledali ali podali pisne izjave, da ga želite pregledati, bo sodišče zbrano gradivo pod nadzorom preiskovalnega sodišča uničilo.«

Seveda sodnik ve, da Vujičića ne bo in da se je njegovo življenje izteklo 3. septembra 2003 v poznem večeru, ko je srebal pijačo v aperitivbaru hotela Lev pred očmi številnih gostov in svojih dveh varnostnikov. Vstopila sta Črnogorca Jovica Zindović in Slobodan Šepić. Ljudski glas je pozneje razširil, da sta se z njim najprej rokovala, da ga je Šepić celo objel, v naslednjem hipu pa se je v Zindovićevih rokah zasvetila pištola in enega od domnevnih vodij črnogorske mafije v Sloveniji ni bilo več. Plačanca sta se nato obrnila, mirno odkorakala iz Slovenije, še vedno sta nedosegljiva naši roki pravice.

Zakaj torej vabijo mrtvega, smo pobarali na okrožnem sodišču, iz odgovora pa razberemo, da je znova govor o noti zakona, v tem primeru tistega o kazenskem postopku. »Leta 1995 državni tožilec ni imel določenega roka, v katerem mora obvestiti sodišče o tem, ali bo začel kazenski postopek zoper osumljenega ali ne, tako kot veleva zdajšnja ureditev – dve leti po koncu izvrševanja ukrepa,« pojasnjuje piarovka Mateja Jazbec.

Kanal A bi snemal potovanje kokaina

Bolj zanimivo je bilo sicer izvedeti, zakaj so pred 20 leti sploh tajno sledili Mišu Vujičiću. Ko nam je primer predstavil policijski vir, je zgodba zaradi nekaterih drugih ljudi dobila pridih strašljivosti, saj je v njej govor tudi o nekaterih, ki so jih tako kot Vujičića doletele mafijske likvidacije, takih, ki so še vedno ugledni člani naše družbe, in celo o aktualnem balkanskem bojevniku.

V skladu z odredbo preiskovalnega sodnika z 11. maja 1995 so se možje postave odločili, da 24. maja izvedejo navidezen nakup mamil in tako namočijo Vujičića oziroma ga primejo pri delu. Za lokacijo so izbrali razvpit ljubljanski lokal (v katerem se je, mimogrede zapisano, v tistih časih tudi streljalo) in v akcijo poslali tajnega sodelavca M. D. Ta se je najprej dogovoril za odkup ob 11. uri, 10 gramov droge pa naj bi drugemu TPS z vzdevkom Role prodala Vujičić ali njegova zveza Dobrivoje Šakanović - Šakan.

Tega so skoraj natanko dve leti pozneje, 11. maja 1997, umorili v Štepanjskem naselju. Naključna mimoidoča sta pripovedovala, da sta sredi noči slišala streljanje in žvenket razbitega stekla, s pogledom sta lahko pospremila beg dveh moških, ki sta s kraja zločina oddrvela z avtomobilom neznane znamke. V črnem BMW pa je na sprednjih sedežih, prepojenih s krvjo, ležalo Šakanovo truplo. Primer velja za nerešenega, jasno je le, da je šlo za mafijsko likvidacijo.

Kako se je zgodba o navideznem nakupu mamil končala, nam ni znano, so pa policijski sodelavci tistega leta izbrskali podatek, da se droga na veliko prodaja še v enem tedaj razvpitem ljubljanskem lokalu, v katerem so na dnevnem redu tudi kazniva dejanja goljufij, tatvin in izsiljevanja. V zvezi s tem so začeli operativno nadzirati še nekatere druge ljudi, tudi enega od bojevnikov ter Premila Stojanovića. Ta je svoje tuzemsko bivanje zaključil januarja 2000 na Fužinah, odtlej je v veljavi poziv, da policija v zvezi z njegovim umorom išče moškega, visokega med 170 in 180 centimetri, ki je bil oblečen v temnejša oblačila, na glavi je nosil kapo in ni bil zamaskiran. V roki je kajpak držal pištolo, ki jo je uporabil za likvidacijo.

Informator Tihi je v zgodbi o tajnem nadzoru nad Vujičićem – ravno to dokumentacijo bodo torej v kratkem uničili – sporočil še operativni trač, da je Vujičić minulo poletje letoval na Floridi, kjer se je dogovarjal o tem, da bi od tam z jadrnico v Slovenijo pripeljali večjo količino kokaina. Če prav razumemo poanto Tihijevega sporočanja, je bila ideja, da bi vse skupaj zakrinkali v nekakšen resničnostni šov oziroma avanturo, v katerem bi jadrnico upravljala dva združbina Dolenjca, k sodelovanju pa bi privabili Kanal A, ki bi plovbo sponzoriral in o njej poročal. O tem, da je v podpalubju kokain, zato najverjetneje ne bi posumil nihče.

Tihi je leta 1995 pridobil še informacijo, da je Vujičić za kar 112.000 mark kupil mercedesa od Veselina Jovovića. Gre za Vesa, ki je 3. julija 1998 padel pod streli v Zupančičevi jami, in tudi v njegovem primeru govorimo o še vedno neodkritem storilcu ter o sumu mafijske likvidacije.