Umorjenega Tončka je bilo strah Romov

SEVNO PRI PRIMSKOVEM – Od oktobra leta 2000, ko je v stari in zanemarjeni hiši v Sevnem pri Primskovem poštarica našla mrtvega domačina, 37-letnega Antona Rozino, po domače Matičkovega Tončka, od policije ni bilo glasu o poteku preiskave. Pravzaprav je policija že v času odkritja nasilne smrti »pozabila« obvestiti javnost o tragičnem dogodku, celo več, ko smo skoraj mesec dni po Tončkovi smrti le nekako izvedeli za dogodek, so nam na policiji svetovali, naj ne brskamo za podrobnostmi, ker bi menda lahko ogrozili preiskavo.

Od tedaj je minilo štirinajst let in še vedno ni jasno, kaj se je usodne dni konec oktobra 2000 v resnici dogajalo v hiši človeka, ki po zagotovilih sovaščanov in drugih znancev nikomur nikoli ni storil nič žalega. Toda po dolgih letih čakanja in vztrajanja pri odgovoru se je vendarle premaknilo: izvedeli smo, da so se kriminalisti lani znova temeljito lotili preiskave, da so preverili vsa dotlej znana dejstva in okoliščine, kar bo morda le privedlo do zaključka dolgotrajnega postopka.

Vse doslej so se morali vsi, ki jih usoda Matičkovega Tončka še zanima, zadovoljiti z razširjenimi govoricami, da so ga najverjetneje do smrti pretepli Cigani. Ta možnost sicer še vedno obstaja, ni pa povsem izključeno, da imajo morda prav tisti, ki previdno omenjajo, da bi bil njihov sovaščan lahko tudi žrtev tako imenovanega medsosedskega spora. A dokazov ne za eno ne za drugo trditev ni, obstajajo le domneve in sumničenja.

Kot rečeno, je konec oktobra leta 2000 sedemintridesetletni domačin umrl v čudnih okoliščinah. Eni so govorili, da zaradi posledic padca z motorjem, večina pa je prepričana, da zaradi smrtonosnih udarcev. Kakorkoli že, Tončkova smrt terja odgovor. Ker gre za možakarja, vaškega posebneža, ki je sam živel v razpadajoči hiši (po njegovi smrti so jo podrli), preživljal pa se je s priložnostnimi deli, se je zdelo, da smrt človeka, ki je živel na družbenem robu, niti policije preveč ne zanima. No, ni bilo čisto tako, v preiskavi so preverili kar precej možnih osumljencev, nekaj jih je bilo nedosegljivih. Dejstvo je tudi, da so na kraju dogodka našli tudi nekaj otipljivejših sledi, med temi je karirasta baretka, ki bi jo lahko izgubil storilec, pomembna pa je seveda biološka sled (DNK), ki bi lahko končno pripeljala do osumljenca.

Usodna noč

Razpadajoča Tončkova domačija je stala približno sto metrov od najbližje hiše. Kadar se je po svojih potepanjih vračal domov, je moral mimo sosedov, tam pa so se po tragičnem dogodku spominjali, da je bil v noči na 25. oktober 2000 Tonček malo pod gasom, opazili so tudi, da je bil močno prestrašen. Okoli polnoči se je namreč zatekel k njim po pomoč, so pripovedovali, krvavel je iz ustnic in govoril, da so ga napadli Cigani. Povedal je menda tudi, da ga je pred njegovo hišo nekdo s pištolo udaril po glavi. Poklicali so policijo, vendar se je Matičkov naveličal čakati, vrnil se je domov in legel v posteljo. Ko je po kakšni uri v Sevno prispela policijska patrulja, so Tončka našli v globokem spancu, niso ga budili, odločili so se, da se o dogodku z njim pogovorijo naslednjega dne.

Toda naslednjega dne Tonček ni dočakal. Dopoldne se je proti njegovemu domu napotila poštarica, ki je v hiši videla luč, a nobenih znamenj življenja. Mrzlo jo je spreletelo in šele v spremstvu sosede si je upala vstopiti. Tončka so našli mrtvega.

Po vasi je odjeknila novica o smrti, govorice pa so takoj našle storilce – treba jih je iskati med Romi. Stekla je kriminalistična preiskava, domačini niso prezrli, da so policisti na prizorišču nočnega obračuna našli predmet, ki zanesljivo ni Tončkov. Je to sled, ki naj bi pripeljala do storilca? Poleg tega so tistega dne v bližini opazili sumljivo vozilo, rumeno stoenko brez registrskih tablic. To je bilo za mnoge znamenje, kje iskati storilca, saj ni skrivnost, kdo se vozi naokoli s pomanjkljivo opremljenimi avtomobili.

Na policiji so vztrajali pri preiskovalnem molku in iskali naprej. Primera niso obravnavali kot umor, temveč kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe s smrtnim izidom. Takšna kvalifikacija pa ni preprečila domačinom, da ne bi še naprej vztrajali pri zgodbi o umoru. »Tonček je vendar umrl zato, ker ga je nekdo pretepel,« so govorili, »in za nas je to umor.«

Ko je minilo že precej časa, odkar so Tončka položili v grob pri cerkvi na Gradišču, so se v vasi pojavile nove govorice: »Morda pa le niso bili Cigani, mogoče je Tončka pretepel domačin!«

Eden od Tončkovih znancev, ki ne želi biti imenovan, se tudi po dolgih letih ne more sprijazniti z nepojasnjeno smrtjo. Nikogar noče obtoževati, pravi pa, da je v usodnih dneh, morda nekaj dni pred smrtjo, srečal Tončka, ki je imel prebito ustnico ter poškodovan nos in ušesa. Ponudil mu je prevoz k zdravniku, pa je posebnež to zavrnil. »Rekel mi je le, da sta ga onadva držala, 'tamali me je pa s kolom tepel'. Res je, da ni izrekel nobenega imena, lahko pa domnevamo, kdo bi to lahko bil, nekdo, ki Tončka zaradi nekaterih navad ni maral.« Čez nekaj dni je umrl. Tončkov znanec je dodal, da je Matičkov takrat imel črnega golfa, iz katerega je nekdo po smrti vzel avtoradio in ga prinesel v popravilo! Kot rečeno, Tončkov znanec ne ve, ali je njegovo doživetje kakorkoli povezano s sumljivo smrtjo, močno pa upa, da bodo preiskovalci res preverili vse, tudi najmanjše podrobnosti iz zadnjih dni življenja Matičkovega Tončka. In tako morda po štirinajstih letih le prišli do konca tragični usodi vaškega posebneža.