Umorjen je bil v hišnem zaporu

LJUBLJANA – Mineva petnajst let od enega odmevnejših obračunov, ki so jih mnogi pripisali ljubljanskemu kriminalnemu podzemlju. Zgodil se je 19. januarja 2000, ko se je 40-letni Premil Stojanović proti večeru vračal domov. Pred blokom na Brodarjevem trgu ga je pričakal neznanec, iz teme so odjeknili streli in Stojanović je mrtev obležal.

Obračun, katerega žrtev je bil človek, ki si je dotlej prislužil že več ovadb zaradi različnih kaznivih dejanj, a bil malokrat obsojen, je močno odmeval v javnosti. Na odgovor, kdo je ustrelil Stojanovića, še bolj pa to, kdo je naročil njegovo smrt, še čakamo. Ozadje tega dejanja še vedno ostaja neznanka.

Odgovori policije v naslednjih letih so se ponavljali, češ, preiskava še traja, zdaj pa niti ne vemo, ali se sploh še kdo ukvarja s poskusi, da bi končno prišlo na dan pravo in resnično ozadje strelskega obračuna.

V prvih letih se je v policijskih spisih nabralo za debel sveženj zaznamkov, opravljenih poizvedovanj in pogovorov z ljudmi, ki bi bili lahko tako ali drugače povezani z umorom. Toda takratne napovedi, da bo umor Premila Stojanovića ostal nepojasnjen, so za zdaj uresničene, kajti nič ni slišati, da bi kakšnemu osumljencu dihali za ovratnik. Policijski molk lahko pomeni dvoje – da so preiskovalci zatavali v popolno temo, preostane pa nam tudi, da verjamemo, da še naprej kdo zbira in preverja vse pridobljene informacije.

Pomembni član podzemlja

Za Premila Stojanovića je veljalo, da naj bi bil pomemben član ljubljanskega kriminalnega podzemlja, njegova smrt pa naj bi bila rezultat notranjih čistk. Vse to so le domneve, sicer večkrat izrečene, nikoli pa potrjene.

Krvavo obračunavanje na ljubljanskih ulicah ali v lokalih v tistem obdobju niti ni bilo redkost. V času, ko je padel Stojanović, je bila kriminalna scena močno razburkana, pred tem se je zgodilo več umorov, ki so napovedovali nova merjenja moči v podzemlju. Še vedno ni bil pojasnjen umor Dobrivoja Šakanovića - Šakana iz leta 1997, živ je bil spomin na umor Veselina Jovovića - Vesa junija 1998 v Latino baru, februarja 1998 so v Alamutu »po pomoti« ustrelili Seifa Mujića, septembra 1999 je pred lokalom Bounty v Fužinah mrtev obležal 36-letni Nermin Arnaut, ki je bil ena glavnih prič na sojenju strelcem iz A-bara marca 1998. Sledil je poskus oboroženih neznancev januarja 1999, ko so v lokalu Kresnička v Šiški poskušali obračunati z Mišem Vujičićem, novembra istega leta pa je Vujičića v ljubljanskem Bellevueju hudo ranil Vukašin Jovović, brat umorjenega Vesa. Obračunavanja so se torej kar vrstila, vsi vpleteni v omenjene dogodke pa naj bi bili tako ali drugače povezani. V javnosti je prevladal vtis, da krvavemu dogajanju policija nikakor ni kos.

Druga plat tega dogajanja je dejstvo, da je policija že dlje preiskovala delovanje organiziranih kriminalnih združb in številni zaznamki, skriti očem javnosti, so dokazovali, da so organi pregona veliko vedeli o posameznih članih. Neposvečeni o policijskem delu se lahko le sprašujemo, kateri so bili ti (taktični?) razlogi, da policija ni odločneje in pravočasno ukrepala. Kakor koli, tudi Premil Stojanović je imel svoje mesto v hierarhiji združbe, ki se je ukvarjala z izsiljevanji, preprodajo mamil, z nasilništvom in izterjavami.

Maja 1997 so streli pokosili Dobrivoja Šakanovića - Šakana, policiji dobro znanega kriminalca, in takrat se je v množici morebitnih osumljencev znašel tudi Premil Stojanović. Bil je sicer Šakanov prijatelj, po policijskih podatkih naj bi sodelovala pri preprodaji mamil, predvsem kokaina. Prepovedana trgovina naj bi potekala tudi v lokalu Bobi bar, katerega lastnik je bil nekoč Stojanović. Policija je brskala v vse smeri in po Šakanovem umoru so se s Premilom pogovorili, vendar je ostalo pri tem, da ta ni vpleten v krvavo dejanje.

Čistijo namesto policije

Premil Stojanović torej ni bil vpleten v Šakanovo smrt, vendar je bil očitno nekomu napoti in moral je umreti. Ironija je, da je bil Stojanović v času, ko so ga pokosile krogle, v hišnem priporu. Slab nadzor izvajanja tega ukrepa je hišnemu priporniku omogočal dokaj svobodno gibanje. In Stojanović je to izkoriščal.

Usodnega dne se je okoli 18.30 vračal domov na Brodarjev trg. Pred hišo ga je pričakal nekdo, ki pa verjetno za Stojanovića ni bil neznanec; dokaz za to naj bi bilo dejstvo, da se ni poskušal braniti, čeprav je imel za pasom pištolo. Srečanje ga verjetno ni presenetilo, presenetili pa so ga streli.

Storilec je po obračunu pobegnil proti Zaloški cesti in se izgubil nekje v daljavi. Na kraju zločina se je zbrala množica pokojnikovih znancev, prijateljev in radovednežev. Policija je dobila opis storilca. Storilec, menda mlajši moški, visok med 170 in 180 centimetri, je bil oblečen v temnejša oblačila, na glavi je nosil kapo in ni bil zamaskiran. V roki je seveda držal pištolo. Opis, ki pravzaprav ne pove dosti, saj je prav tako ustrezal osumljencem nekaterih podobnih kaznivih dejanj iz preteklosti.

Poznavalci razmer v podzemlju so modrovali o dogodku, padala so tudi imena možnih osumljencev, večinoma iz krogov, ki jim je po svoji dejavnosti pripadal pokojnik. Med preiskavo so se kriminalisti pogovorili z ljudmi, ki so jih zasliševali že po prejšnjih umorih. Zanimiva je bila izjava nekega kriminalista, ki je strokovno ugotovil, »da nekdo čisti namesto policije«. Podobno ugotovitev je bilo slišati že enkrat prej, takoj po umoru Veselina Jovovića junija 1998.

Kmalu po umoru Premila Stojanovića so kriminalisti marca 2000 odkrili združbo, ki jo je vodil znani gostilničar Jože Kovač, osumljena pa je bila dveh umorov in ugrabitve enega podjetnika. Na eni od obravnav na sodišču se je pojavilo ime pred leti umorjenega Šakana. Jože Kovač je namreč v svojo obrambo omenil, da je njegov pajdaš Bojan Makuc umoril tudi Dobrivoja Šakanovića! Kriminalisti so prisluhnili in se lotili Makuca. Med pogovori s kriminalisti je ta v nekem trenutku priznal vpletenost v Šakanovo smrt, omenjal pa naj bi tudi obračun s Premilom Stojanovićem na Brodarjevem trgu v Ljubljani. Kazalo je, da bosta v kratkem razjasnjena kar dva dotlej neraziskana umora, toda sledil je drugačen epilog – Bojan Makuc si je 9. aprila 2002 v koprskem zaporu vzel življenje.

Tožilstvo, ki je razpolagalo le z Makučevo izjavo, je po njegovi smrti ovadbo zavrglo. Tako je bila zgodba o Šakanovem in Stojanovićevem umoru zaključena.