Umoril očima, ker mu je prevzel mater

LJUBLJANA, RAKEK – Kdo bi vedel, ali je bilo v največji sodni dvorani na Slovenskem, številki 30, več kot stoletje stare neoklasicistične palače pravice sredi prestolnice, že kdaj toliko solza in drame kot včeraj. Pa čeprav organi pregona običajno ravno na njeno zatožno klop že desetletja dolgo spravljajo najhujše kriminalce, najpogosteje morilce, in tudi še ne 26-letni Janez Žurga je obtožen najbolj okrutnega kaznivega dejanja. Ker pa naj bi bil decembra med umorom očima Dušana Stražiščarja, ki naj bi ga sovražil in mu zato vzel življenje iz brezobzirnega maščevanja, bistveno zmanjšano prišteven, mu je tožilka Katarina Bergant ponudila milost v obliki 17 let zapora, toda le v primeru, da krivdo prizna.

Bil je pač kar nekdo

»Če priznam? Izgleda, da sem bil to jaz. Kaj sem pa naredil?« je na nedavnem predobravnavnem naroku spraševal na videz duševno izgubljen in vsaj za oči laikov vprašljivo priseben Žurga ter začudeno pogledal proti svoji odvetnici Maji Kristan. »Priznam, da sem to pač storil, ne priznavam pa tega, kar piše v obtožbi. Ta člen ali kako že?«

»Ne priznavate torej umora iz nizkotnih nagibov?« je zanimalo sodnika Gorazda Fabjančiča.

»Tako je.«

Toda to je pomenilo tudi, da sodnik njegovega priznanja ni mogel sprejeti, in včeraj se je začel sodni proces pred velikim kazenskim senatom okrožnega sodišča.

Janez se je pred leti skoraj še kot otrok skupaj z materjo preselil iz Cerknice na Rakek k njenemu novemu partnerju Dušanu Stražiščarju, že v cvetu mladosti pa se je od njiju odselil, saj se z očimom ni razumel. »Dejanje je storil zaradi večletnega sovraštva, nesprejemanja očima, ljubosumja, ker mu je ta na neki način prevzel mater, v njem je videl oviro do materinega denarja in vzrok za to, da je duševno zbolel,« tožilstvo v obtožbi opiše obdobje skupnega bivanja, ki je privedlo do tragičnega dogodka 17. decembra 2015.

Že dan prej je Janez prišel na Rakek ter mater in očima zaprosil, ali sme ostati nekaj dni doma, pa naj bi ga zavrnila. Odšel je, ko pa je mati naslednje jutro odšla v službo, se je vrnil, očima v stanovanju brutalno pretepel, ga 15-krat zabodel in naposled zadušil z blazinama.

Zaradi Žurgovega krčevitega joka, nepovezanih in tihih besed je bilo iz njegovega včerajšnjega zagovora komaj kaj razumeti: »Težko je, da moram zdaj biti tukaj, da se mi je taka stvar sploh zgodila. Resnično obžalujem, hotel sem le prositi, ali smem za nekaj časa ostati doma, potem pa se je zgodila ta nasilna situacija. On se je razjezil, jaz pa sem rekel, da odidem ven le mrtev. Zgrabil je nož, stekel je v spalnico, jaz pa za njim. Skočil sem nanj, med prerivanjem tisti nož... Ne vem, ali je koga ranil, potem sem ga začel udarjati, ker sem se prestrašil. Nekaj hudega se je zgodilo.«

Izjave nekaterih prič, da je hotel med sobivanjem z materjo in očimom že pri 15 letih zagospodariti v rakeškem stanovanju, označuje za lažne. »Ves čas sem bil ponižen, vedno sem ju poslušal in ubogal, nobenemu nisem grozil, kvečjemu kdaj sem komu rekel 'Pejt se solit'. Nobenemu nisem zameril, nikogar sovražil, toda nisem dobil pomoči. Ker nisem bil ne sin ne brat, bil sem pač kar nekdo. Če bi imel pravo vzgojo, morda ne bi bilo tako.«

»Mami, nisem
za vse kriv jaz«

Njegova mati Gordana je na sodišče prišla v črnini, očitno je, da globoko žaluje za Dušanom, ki je, star 61 let, umrl nasilne smrti, krivec za njegovo smrt pa je njen sin Janez. Ko je stopila na prostor za priče, sta zajokala oba. »Rad te imam, mami,« je sin sporočil materi, ta je zastokala, da ne zmore pričati, že v naslednjem hipu pa začela izgubljati tla pod nogami in se naposled zgrudila.

»Dajte vodo,« je odmeval Janezov krik, v dvorano je pritekla Gordanina hčerka in Janezova polsestra Slađana. 
»Mami, mami, poglej me...« Ženska, s tal so jo s skupnimi močmi komaj dvignili obdolženec ter pravosodna policista, ki sta ga privedla iz pripora, je potrebovala zdravniško pomoč. Še preden so jo odpeljali reševalci nujne medicinske pomoči, je Janez še enkrat zajokal: »Mami, nisem za vse kriv jaz.«

Pred meseci na preiskovalnem oddelku sodišča za sina ni našla ravno lepih besed. Med drugim je povedala, da sta z Dušanom živela zelo lepo, da sta pridno skrbela za Janeza, toda ta je hotel, da je vse po njegovo, večkrat naj bi ga ujela tudi, ko se je drogiral. Že med preiskavo je izrazila željo, da na sojenju sploh ne bi pričala, saj se Janeza bojda zelo boji in ga nikoli več noče videti, 17. decembra pa je tako in tako izgubila oba, moža in sina.

O tem, da je bil Dušanov hišni režim zelo strog, je vedel povedati Janezov polbrat Slađan, dodal je še, da je bil Janez kot otrok zelo navezan na mater, ona pa nanj, a sčasoma je začela mati na prvo mesto postavljati Dušana. Že dan prej je Slađan slutil, da se bo zgodilo nekaj hudega, saj naj bi ga Janez poklical, deloval je paničen in nepriseben.

Slabe besede za polbrata ni našla Slađana, ki sicer ni nikoli živela pod isto streho s Stražiščarjem. Rekla je, da se je polbrat zaradi duševnih težav zdravil že prej, njun odnos je opisala kot zelo dober, o tem, kaj sta imela Janez in očim, pa kaj dosti ne ve povedati, saj jih je le redko obiskovala. »Enkrat, ko je bil Jani star 15 ali 16 let, me je poklical, da ga je Dušan sredi zime vrgel na cesto. Odšla sem na Rakek, Dušan je bil pijan, nagnil ga je pač rad, rekel je, da Janija noče več v hiši. Odpeljala sem ga k sebi, institucije zaprosila za skrbništvo nad njim, a se je potem odločil, da se vrne k materi.«

Janez je pobaral Slađano: »Ali misliš, da sem slab človek in da se me je treba bati?«

»Ne, meni se te že ni treba, ti boš za zmeraj moj brat.« Sodnik jima je dovolil, da se objameta, in med jokom sta si padla v tesen objem. »Prosila bi vas, če mi ga dovolite obiskovati,« je bila Slađanina prošnja sodniku, naj ji odobri obiske polbrata v priporu.

»Tudi jaz si to želim,« je dodal Janez Žurga, ki v tem postopku ni obtožen le umora, temveč tudi kraje očimovega avtomobila, s katerim se je po zločinu odpeljal proti morju, med potjo na bencinskem servisu z avtomobila vodje sektorja za organizirano kriminaliteto na Generalni policijski upravi Tomaža Peršolje snel registrske tablice in jih namestil na očimovega, ko je prispel v Ankaran, pa zavrtel številko policije in se prijavil: »Ubil sem očima, pridite pome.«